Ne vem, a naj povem iskreno? Je....!
Po mesecu in pol sedenja (in bilanciranja) in po tistem, ko sem že v Gorici spustila dušo, sva se z možem odpravila na Dunaj. Takrat, ko sem naju prijavljala na ta polmaraton pa res še nisem mogla vedet, da bom tako malo tekla. Pa sem se tolažila, da bo že nekako šlo, da bo adrenalin opravil svoje, da me bo množica potegnila... ja, seveda.
Od 4. do 7. kilometra sem se prepričevala, da je vse v redu, pa ni bilo. Tako slabo se že dolgo nisem počutila. Vse je šlo narobe in vse me je motilo. Ko sem se na 8. kilometru odločila, da bom na 10. odstopila, sem precej lažje zadihala. Lahko bi rekla, da sem kar oživela. Ko sem na 10. izklopila uro in se odpravila proti cilju mi je bilo že malo žal... Bodimo iskreni - še uro in pol takšnega matranja gotovo ne bi prenesla. Bo pa drugo leto bolje. Upam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar