Najprej Natašina diploma:
In potem še Matejin PDI!
Bravo punci!
In potem mi spomin seže malo dlje... pa to je bilo skoraj včeraj :)
petek, 31. oktober 2014
Na prelomnici
Dva dogodka sta se zgodila v roku meseca dni, zaradi katerih sem se razjokala, ne vem ali od veselja ali od olajšanja :)
Najprej Natašina diploma:
In potem še Matejin PDI!
Bravo punci!
In potem mi spomin seže malo dlje... pa to je bilo skoraj včeraj :)
Najprej Natašina diploma:
In potem še Matejin PDI!
Bravo punci!
In potem mi spomin seže malo dlje... pa to je bilo skoraj včeraj :)
Tokyo maraton - maraton za dušo
Precej časa je že od tega zanimivega in odlično organiziranega maratona. Ta prispevek sem objavila na FB, sem mi zdi pa prav, da ga zabeležim tudi tu.
Za maraton v Tokyu sem se prijavila po naključju... malo pod vtisom reklame, ki jo je naredila sodelavka, malo pa pod vtisom Matjaževe odločnosti, da gre v Tokyo za vsako ceno. Tako smo se v mesecu avgustu prijavili in čakali na žreb. Med 303.000 prijavljenimi so namreč izžrebali 36.000 potencialnih maratoncev in med njimi sva bila tudi midva z Matjažem.
Medtem, ko je imel Matjaž že rezerviran let iz Ljubljane je mene to še čakalo. Na koncu sva z možem rezervirala let iz Benetk z ruskim Aeroflotom, z vmesnim postankom v Moskvi, ki pa ni trajal več kot 3 ure, kar je bilo zelo dobrodošlo, saj je bilo potovanje že sicer kar dolgo. Tudi sicer nad postrežbo na letalu nimam nobenih pripomb, še obroki so bili kar okusni (pa verjetno sva bila tudi midva nekoliko lačna).
Ker je bil maraton v nedeljo, zadnji dan zimskih počitnic, sva se midva podala na pot teden dni prej. V ponedeljek zjutraj sva štartala iz Ljubljane, parkirala pa avto 1,5 km od letališča, kamor so naju zapeljali. Ob povratku sva poklicala in v roku 10 minut so naju prišli iskat, za 8 dni parkiranja pa sva plačala cca 40 EUR. Priporočam!
Let za Tokyo sva imela okoli 13. ure, tja sva prispela v torek okoli 13. ure po njihovem času. Z letališča, pristali smo na Nariti, sva se z hitrim vlakom odpeljala v Tokyo. Ko kupiš karto za vlak, ti zraven dajo še kartico, Suica, (zgleda kot urbana) za njihov mestni promet (metro in vlak), na katero ti naložijo še za 1.500 jenov dobroimetja. Na to kartico si potem poljubno na avtomatih nalagaš dobroimtje, je pa strošek prevoza tisti, ki me je najbolj negativno presenetil. Dnevne karte so kar drage, če plačuješ pa vsako vožnjo posebej, se pa tudi kar nabere. So pa vlaki točni in čisti, da se samo čudiš.
Za razliko od prevozov, je Matjaž našel odlično nočitev za zelo ugodno ceno. Za sobo, sicer majhno, z mini kuhinjo in vsemi možnimi aparaturami, ki jih potrebuješ (štedilnik, hladilnik, grelec za vodo, mikrovalovka in fen) sva za 6 noči plačala 320 EUR. Si pa ne predstavljam dobro, kako bi to lokacijo našla, če ne bi imela tablice. Razen glavne ulice, ostale sploh niso poimenovane, imajo en kup številk, s katerimi ne veš, kaj bi počel. Je pa pokritost z wi-fi res dobra, kot se od Japoncev pač pričakuje. Tako sva prvi dan ostala kar v hotelu, saj se je med tem že znočilo in sva se bala, da se zgubiva. Kako zmešana sva bila, sva ugotovila naslednji dan, ko sva ugotovila, da Japonci vozijo po levi strani ceste. Čeprav sva skoraj 2 km hodila ob cesti, tega nisva opazila.
V tednu pred maratonom sva si ogledala Tokyo, kolikor sva pač uspela. Bila sva navdušena nad urejenostjo in čistostjo mesta, ni nobenega beračenja, vsi prebivalci, vključno z mladino, so lepo oblečeni. Presenetljivo veliko jih nosi maske. Japonska hrana je nekaj posebnega, še posebej, če ne veš, kako bi se je lotil in ti lastnica gostilnice jedilni list razloži v japonščini, 2x, ker prvič nisi razumel... Japonci strašno slabo govorijo angleško. V trgovini zna bit to kar problem, saj sem namesto mleka skoraj kupila jogurt, namesto masla pa sir. To bi bil hec, če ne bi našla enega reveža, ki mi je te zadeve prevedel. V trgovini lahko kupiš tudi ogromno že pripravljene hrane, jaz tega sicer nisem nabavljala, sem pa svetovala Matažu, da vzame nekaj takega, kjer se vidi, kaj kupuješ. Dan pred maratonom sva sicer nehote pristala v kitajski restavraciji, pa je imelo tisto kar sva naročila, na srečo enak izgled in okus, kot tisto, kar naročiva v Ljubljani.
Dan pred maratonom sva se z možem udeležila Frendship Run teka. Malo zato, da pred maratonom raztegnem noge, malo pa iz slabe vesti, ker mož ni bil izžreban. Pa sem si želela, da bi tudi on občutil to maratonsko vzdužje, saj je bil cilj našega 5 km joginga v cilju maratona. Po teku so nam pokazali še, kako se tradicionalno kuha japonski čaj.
V Tokyu je Frendship Run sicer plačljiv, lahko pa s karto obiščeš njihove treme, kar je posebno doživetje, ki sva ga seveda izkoristila. Najprej te že na vhodu sezujejo in čevlje odložiš v garderobno omarico. Potem te pošljejo po yukato (kimono), kjer je menda cela znanost izbira barve in pasu. Jaz sem se bolj ukvarjala z velikostjo, receptorko pa je bolj zanimalo to, kakšno barvo hočem imeti. Garderobe so ločene, zato sva šla z možem vsak na svoj konec. Ugotovila sem, da tudi način zavezovanja pasu lahko postane cela znanost. Jaz okoli tega nisem preveč komplicirala (moj mož pa še manj), glavno da je zadeva (ob)stala.
Potem imajo tam nek skupen prostor, z velikim številom restavracij, ki ponujajo vse živo. In tu se očitno Japonci družijo (bila je sobota popoldne). Potem greš naprej (spet ločeno), kjer imajo nekakšne termalne vrelce, v te prostore pa greš z eno majhno brisačko, ki je seveda ne spraviš okoli sebe... v glavnem jo imajo na glavi, pa ne vem točno, čemu naj bi to služilo. Tudi način tuširanja po obisku term je edinstven... sedijo na pručkah v nekakšnih separejih, ki so z ene strani odprti in si (sede) perejo glavo, se namilijo, tuširajo ipd. Čudno.
Ogledala sem si tudi njihov način masaž... maserji so obvezno istega spola. Oblečen v yukato se uležeš na masažno mizo, pokrijejo te še z dvema brisačama in potem čez vse to masirajo. Ne vem, kakšen je lahko učinek takšne masaže, ker nisem sprobala, pa še cene so zares navite.
Po pet dnevnem potepanju je prišel dan maratona. Ko smo prišli na štart, sva se z možem morala kar hitro ločiti, saj je bil štartni prostor ograjen, na vhodu so nas pregledovali in spremljevalci niso imeli vstopa. Štartala sem iz boksa G, za mano so bili še H, K in J, kar se mi je zdelo sicer čudno, saj sem napovedala čisto realen čas. Ko smo začeli tečt in potem v cilju sem ugotovila, da Japonci očitno niso hudo tekmovalni. Za razliko od Matjaža, ki je imel na štartu težave s prehitevanjem tekačev iz boksa A, kamor so očitno postavili kakšne jubilante z več pretečenimi maratoni, jaz takšnih težav nisem imela. Me pa to ni presenetilo, saj Japonska velja za deželo, ker veliko dajo na tradicijo... zakaj bi toraj bilo tu drugače Štartali smo torej slabih 15 minut za prvimi tekači, na štartu smo poslušali neke vojaške koračnice, stavila bi, da smo poslušli tudi himno. Moji zajčki (za 5 ur) so mi ušli po drugem kilometru, saj jih pri tempu 5:30 res nisem mogla sledit.
Ker proga v prvih 5 km nekoliko visi, je bil čas za mojo nepripravljenost tako ali tako prehiter in s takšnim tempom cilja ne bi videla. Na 10 km sem možu vrgla rokavice, na 20. km pa še uro, ki se je ustavila na 17. km, in potem do cilja tekla brez, kar je bil balzam za mojo dušo. Med tekom sem naredila 40 fotografij, po katerih mi bo maraton v Tokyu za vedno ostal v spominu. Ko sem jih doma pokazala sodelavki je komentirala, da ona nič od tega ni videla... seveda ne, ker je od štarta dalje videla le cilj.
Še posebnost tega maratona... niti na eni okrepčevalnici na tleh ni bilo enega lončka ali enega uporabljenega gela. Prostovoljci s koši (vrečkami) so bili postavljeni vsakih 20-30 metrov in nikomur niti na misel ni padlo, da bi kakšno smet odvergel na tla. Okrepčevalnice so bile dolge par sto metrov, kjer so ponujali vodo, so bili prostovoljci oblečeni v modro, kjer pa energetske pijače pa v oranžno... tako si že na daleč videl, kje kaj ponujajo. Posledično gneče na okrepčevalnicah ni bilo. Poleg tega so na okrepčevalnicah ponujali še sadje, paradižnike (češnjevce), pecivo s čokolado... Najprej si nekoliko nezaupljiv, ampak vse je zelo pasalo.
Navijači so vso pot ponujali še čokolado, posušeno sadje, po 20. km pa jih je bilo zelo veliko s spreji za lajšanje bolečin. Vsi prijazni in nasmejani, na vsej 42 km razdalji.
Zadnjih 5 km maratona so oznake postavljene tudi tako, da se kilometri odštevajo Ko zagledaš oznako 195 m do cilja, je pa veselje neizmerno. Po prihodu v cilj so nam dali medalje, nas ogrnili z brisačami, v roke so nam potisnili vrečke, v katere smo potem nabirali še pijačo in sadje. Prevzem garderobe je bil tik-tak, izhod pa malo manj hiter, ker se je bilo potrebno držati določenega reda. Ko sva z možem kakšno uro po prihodu v cilj odhajala, so tekači še vedno množično prihajali v cilj, kar me je zelo presenetilo.
Naslednji dan sva se zjutraj odpravila na letališče, v Benetke pa prišla isti dan okoli 22. ure. Najbolj sem se bala 10,5 urnega poleta iz Tokya do Moskve, pa sem bila presenečena nad tem, kako malo so me bolele noge. Verjetno sem pričakovala veliko večji muskelfiber.
Če povzamem... če sem mislila, da bom šla v Tokyo enkrat in nikoli več, že danes vem, da moj obisk ni bil zadnji. Še enkrat bi želela ta maraton preteči malo bolj (tekaško) pripravljena in kar je še bolj pomembo, v družbi moža. Enkrat...
Za maraton v Tokyu sem se prijavila po naključju... malo pod vtisom reklame, ki jo je naredila sodelavka, malo pa pod vtisom Matjaževe odločnosti, da gre v Tokyo za vsako ceno. Tako smo se v mesecu avgustu prijavili in čakali na žreb. Med 303.000 prijavljenimi so namreč izžrebali 36.000 potencialnih maratoncev in med njimi sva bila tudi midva z Matjažem.
Medtem, ko je imel Matjaž že rezerviran let iz Ljubljane je mene to še čakalo. Na koncu sva z možem rezervirala let iz Benetk z ruskim Aeroflotom, z vmesnim postankom v Moskvi, ki pa ni trajal več kot 3 ure, kar je bilo zelo dobrodošlo, saj je bilo potovanje že sicer kar dolgo. Tudi sicer nad postrežbo na letalu nimam nobenih pripomb, še obroki so bili kar okusni (pa verjetno sva bila tudi midva nekoliko lačna).
Ker je bil maraton v nedeljo, zadnji dan zimskih počitnic, sva se midva podala na pot teden dni prej. V ponedeljek zjutraj sva štartala iz Ljubljane, parkirala pa avto 1,5 km od letališča, kamor so naju zapeljali. Ob povratku sva poklicala in v roku 10 minut so naju prišli iskat, za 8 dni parkiranja pa sva plačala cca 40 EUR. Priporočam!
Let za Tokyo sva imela okoli 13. ure, tja sva prispela v torek okoli 13. ure po njihovem času. Z letališča, pristali smo na Nariti, sva se z hitrim vlakom odpeljala v Tokyo. Ko kupiš karto za vlak, ti zraven dajo še kartico, Suica, (zgleda kot urbana) za njihov mestni promet (metro in vlak), na katero ti naložijo še za 1.500 jenov dobroimetja. Na to kartico si potem poljubno na avtomatih nalagaš dobroimtje, je pa strošek prevoza tisti, ki me je najbolj negativno presenetil. Dnevne karte so kar drage, če plačuješ pa vsako vožnjo posebej, se pa tudi kar nabere. So pa vlaki točni in čisti, da se samo čudiš.
Za razliko od prevozov, je Matjaž našel odlično nočitev za zelo ugodno ceno. Za sobo, sicer majhno, z mini kuhinjo in vsemi možnimi aparaturami, ki jih potrebuješ (štedilnik, hladilnik, grelec za vodo, mikrovalovka in fen) sva za 6 noči plačala 320 EUR. Si pa ne predstavljam dobro, kako bi to lokacijo našla, če ne bi imela tablice. Razen glavne ulice, ostale sploh niso poimenovane, imajo en kup številk, s katerimi ne veš, kaj bi počel. Je pa pokritost z wi-fi res dobra, kot se od Japoncev pač pričakuje. Tako sva prvi dan ostala kar v hotelu, saj se je med tem že znočilo in sva se bala, da se zgubiva. Kako zmešana sva bila, sva ugotovila naslednji dan, ko sva ugotovila, da Japonci vozijo po levi strani ceste. Čeprav sva skoraj 2 km hodila ob cesti, tega nisva opazila.
V tednu pred maratonom sva si ogledala Tokyo, kolikor sva pač uspela. Bila sva navdušena nad urejenostjo in čistostjo mesta, ni nobenega beračenja, vsi prebivalci, vključno z mladino, so lepo oblečeni. Presenetljivo veliko jih nosi maske. Japonska hrana je nekaj posebnega, še posebej, če ne veš, kako bi se je lotil in ti lastnica gostilnice jedilni list razloži v japonščini, 2x, ker prvič nisi razumel... Japonci strašno slabo govorijo angleško. V trgovini zna bit to kar problem, saj sem namesto mleka skoraj kupila jogurt, namesto masla pa sir. To bi bil hec, če ne bi našla enega reveža, ki mi je te zadeve prevedel. V trgovini lahko kupiš tudi ogromno že pripravljene hrane, jaz tega sicer nisem nabavljala, sem pa svetovala Matažu, da vzame nekaj takega, kjer se vidi, kaj kupuješ. Dan pred maratonom sva sicer nehote pristala v kitajski restavraciji, pa je imelo tisto kar sva naročila, na srečo enak izgled in okus, kot tisto, kar naročiva v Ljubljani.
Dan pred maratonom sva se z možem udeležila Frendship Run teka. Malo zato, da pred maratonom raztegnem noge, malo pa iz slabe vesti, ker mož ni bil izžreban. Pa sem si želela, da bi tudi on občutil to maratonsko vzdužje, saj je bil cilj našega 5 km joginga v cilju maratona. Po teku so nam pokazali še, kako se tradicionalno kuha japonski čaj.
V Tokyu je Frendship Run sicer plačljiv, lahko pa s karto obiščeš njihove treme, kar je posebno doživetje, ki sva ga seveda izkoristila. Najprej te že na vhodu sezujejo in čevlje odložiš v garderobno omarico. Potem te pošljejo po yukato (kimono), kjer je menda cela znanost izbira barve in pasu. Jaz sem se bolj ukvarjala z velikostjo, receptorko pa je bolj zanimalo to, kakšno barvo hočem imeti. Garderobe so ločene, zato sva šla z možem vsak na svoj konec. Ugotovila sem, da tudi način zavezovanja pasu lahko postane cela znanost. Jaz okoli tega nisem preveč komplicirala (moj mož pa še manj), glavno da je zadeva (ob)stala.
Potem imajo tam nek skupen prostor, z velikim številom restavracij, ki ponujajo vse živo. In tu se očitno Japonci družijo (bila je sobota popoldne). Potem greš naprej (spet ločeno), kjer imajo nekakšne termalne vrelce, v te prostore pa greš z eno majhno brisačko, ki je seveda ne spraviš okoli sebe... v glavnem jo imajo na glavi, pa ne vem točno, čemu naj bi to služilo. Tudi način tuširanja po obisku term je edinstven... sedijo na pručkah v nekakšnih separejih, ki so z ene strani odprti in si (sede) perejo glavo, se namilijo, tuširajo ipd. Čudno.
Ogledala sem si tudi njihov način masaž... maserji so obvezno istega spola. Oblečen v yukato se uležeš na masažno mizo, pokrijejo te še z dvema brisačama in potem čez vse to masirajo. Ne vem, kakšen je lahko učinek takšne masaže, ker nisem sprobala, pa še cene so zares navite.
Po pet dnevnem potepanju je prišel dan maratona. Ko smo prišli na štart, sva se z možem morala kar hitro ločiti, saj je bil štartni prostor ograjen, na vhodu so nas pregledovali in spremljevalci niso imeli vstopa. Štartala sem iz boksa G, za mano so bili še H, K in J, kar se mi je zdelo sicer čudno, saj sem napovedala čisto realen čas. Ko smo začeli tečt in potem v cilju sem ugotovila, da Japonci očitno niso hudo tekmovalni. Za razliko od Matjaža, ki je imel na štartu težave s prehitevanjem tekačev iz boksa A, kamor so očitno postavili kakšne jubilante z več pretečenimi maratoni, jaz takšnih težav nisem imela. Me pa to ni presenetilo, saj Japonska velja za deželo, ker veliko dajo na tradicijo... zakaj bi toraj bilo tu drugače Štartali smo torej slabih 15 minut za prvimi tekači, na štartu smo poslušali neke vojaške koračnice, stavila bi, da smo poslušli tudi himno. Moji zajčki (za 5 ur) so mi ušli po drugem kilometru, saj jih pri tempu 5:30 res nisem mogla sledit.
Ker proga v prvih 5 km nekoliko visi, je bil čas za mojo nepripravljenost tako ali tako prehiter in s takšnim tempom cilja ne bi videla. Na 10 km sem možu vrgla rokavice, na 20. km pa še uro, ki se je ustavila na 17. km, in potem do cilja tekla brez, kar je bil balzam za mojo dušo. Med tekom sem naredila 40 fotografij, po katerih mi bo maraton v Tokyu za vedno ostal v spominu. Ko sem jih doma pokazala sodelavki je komentirala, da ona nič od tega ni videla... seveda ne, ker je od štarta dalje videla le cilj.
Še posebnost tega maratona... niti na eni okrepčevalnici na tleh ni bilo enega lončka ali enega uporabljenega gela. Prostovoljci s koši (vrečkami) so bili postavljeni vsakih 20-30 metrov in nikomur niti na misel ni padlo, da bi kakšno smet odvergel na tla. Okrepčevalnice so bile dolge par sto metrov, kjer so ponujali vodo, so bili prostovoljci oblečeni v modro, kjer pa energetske pijače pa v oranžno... tako si že na daleč videl, kje kaj ponujajo. Posledično gneče na okrepčevalnicah ni bilo. Poleg tega so na okrepčevalnicah ponujali še sadje, paradižnike (češnjevce), pecivo s čokolado... Najprej si nekoliko nezaupljiv, ampak vse je zelo pasalo.
Navijači so vso pot ponujali še čokolado, posušeno sadje, po 20. km pa jih je bilo zelo veliko s spreji za lajšanje bolečin. Vsi prijazni in nasmejani, na vsej 42 km razdalji.
Zadnjih 5 km maratona so oznake postavljene tudi tako, da se kilometri odštevajo Ko zagledaš oznako 195 m do cilja, je pa veselje neizmerno. Po prihodu v cilj so nam dali medalje, nas ogrnili z brisačami, v roke so nam potisnili vrečke, v katere smo potem nabirali še pijačo in sadje. Prevzem garderobe je bil tik-tak, izhod pa malo manj hiter, ker se je bilo potrebno držati določenega reda. Ko sva z možem kakšno uro po prihodu v cilj odhajala, so tekači še vedno množično prihajali v cilj, kar me je zelo presenetilo.
Naslednji dan sva se zjutraj odpravila na letališče, v Benetke pa prišla isti dan okoli 22. ure. Najbolj sem se bala 10,5 urnega poleta iz Tokya do Moskve, pa sem bila presenečena nad tem, kako malo so me bolele noge. Verjetno sem pričakovala veliko večji muskelfiber.
Če povzamem... če sem mislila, da bom šla v Tokyo enkrat in nikoli več, že danes vem, da moj obisk ni bil zadnji. Še enkrat bi želela ta maraton preteči malo bolj (tekaško) pripravljena in kar je še bolj pomembo, v družbi moža. Enkrat...
nedelja, 29. december 2013
Srečno 2014
Z našo navihanko vam želimo vesele praznike in srečno v letu 2014!
Naj se vam uresniči vse, kar si želite...
ponedeljek, 7. oktober 2013
Polnočni polmaraton Novi sad
V Novem Sadu je ARK Fruška gora na zadnjo junijsko soboto organiziral nočni maraton, polmaraton in 7 km rekreativni tek. Prireditev je potekala na delu Novega Sada, ki se mu reče novosadski kej, je pa to dejansko obrežje Donave, ki se konča s plažo. Ob urejeni peš poti na eni strani teče kolesarska steza, na drugi strani pa tekaška proga.
Maratonci so začeli s tekom ob 21. uri in so tekli 6 krogov, medtem ko smo polmaratonci začeli ob 22. uri. Prireditev je bila dobro organizirana, gledalci, ki so vztrajali ob progi, pa res navijaško razpoloženi. Nekateri od njih so nas dejansko bodrili več ur. Še z rezultatom polmaratona sem bila res zadovoljna. Prireditev, ki jo toplo priporočam in se je bom zagotovo še kdaj udeležila.
Maratonci so začeli s tekom ob 21. uri in so tekli 6 krogov, medtem ko smo polmaratonci začeli ob 22. uri. Prireditev je bila dobro organizirana, gledalci, ki so vztrajali ob progi, pa res navijaško razpoloženi. Nekateri od njih so nas dejansko bodrili več ur. Še z rezultatom polmaratona sem bila res zadovoljna. Prireditev, ki jo toplo priporočam in se je bom zagotovo še kdaj udeležila.
Sprehajališče on Donavi, s kolesarsko stezo na eni in tekaško progo na drugi strani.
Matjaž in Polona sta bila "krivca", da sva se pojavila v Novem Sadu
Do 15. km sva tekla z Milenkom skupaj, potem mi je pa ušel naprej.
Za dežjem posije sonce
Na polovički v Trstu sem prekosila samo sebe. A nikoli ne more iti tako slabo, da ne bi moglo iti še slabše. Pri meni k sreči ni bilo tako in je posijalo sonce. Teden dni po Trstu sicer ne, saj smo podlegli slabemu vremenu in prešpricali Tek trojk.
Naslednji vikend so prišli na vrsto Radenci. Tisti Radenci, katerih se, zaradi slabega odnosa organizatorja do počasnih tekačev, letos nisem nameravala udeležiti. Saj poznate zgodbo o zarečenem kruhu? Ko sem možu oznanila, da letos v Radence ne greva, je naredil iz tega celo dramo... pa midva greva vsako leto, pa potem se greva kopat itd. In sem podlegla.
Zgodba iz Trsta se je, kar se vremena tiče, ponovila. Vročina in veter, ampak tega smo v Radencih že vajeni. Vseeno pa je bilo nekaj drugače. Jaz sem tekla... nisem hodila! In mojega moža pustila zadaj za kakšno minutko. Najinega družinskega dvoboja zgleda ne bo nikoli konec.
Naslednji teden je prišel na vrsto Moonlight Half Marathon v Lido di Jesolo. Udeležiti sva se ga naameravala namesto Radencev, na koncu pa se je izkazalo, da ni bilo ravno tako. Tukaj mi je mož seveda vrnil in prišel na cilj kakšno minutko pred mano, si pa ta polmaraton zasluži nekaj več pozornosti.
Pred leti smo se ga TF-jevci že udeležili in nanj so mi ostali lepi spomini. Takrat sem tekla sama, pa sem pomislila, da bi bilo lepo, če bi šla tokrat z možem skupaj. V Lido di Jesolo sva prispela okoli 14. ure, poiskala hotel, se razpakirala in šla na kosilo... tako sva si zamislila, realnost pa je bila nekaj drugega. Vse gostilne so bile zaprte do 18. ure. So ti resni? Že malce obupana, ker sva na kosilo pač računala, sva na ulici pojedla vsak kos pice, preden sva se pa odpravila na štart pa še palačinko z nutelo. Ob 18.30 so nas z avtobusom odpeljali do štarta, ki je bil na Punti Sabbioni. Ker je bilo napovedano deževno vreme, sva se temu primerno tudi opremila.
Anorak sem si po štartu zavezala okoli pasu, ko se je ob 21.15 ulilo kot iz škafa, sem bila pa srečna, da ga imam. V vsej svoji tekaški karieri še nisem tekla v takšnem nalivu. Na 13. km pritečeš čez most, potem pa zaviješ levo in greš pod njim... na tistem mestu je bil tak bazen, da sem do gležnjev (in še malo čez) stopila v vodo. Potem se je neurje sicer nekoliko umirilo, a dež ni ponehal do konca.
Ko sva prišla v hotel in sva slekla tekaška oblačila, sva bila premočena do kože. Je bilo pa posebno doživetje. Naslednji dan sva se z avtom zapeljala do Punte Sabbioni in se z ladico odpravila v Benetke in tako zaokrožila najin izlet.
Naslednji vikend so prišli na vrsto Radenci. Tisti Radenci, katerih se, zaradi slabega odnosa organizatorja do počasnih tekačev, letos nisem nameravala udeležiti. Saj poznate zgodbo o zarečenem kruhu? Ko sem možu oznanila, da letos v Radence ne greva, je naredil iz tega celo dramo... pa midva greva vsako leto, pa potem se greva kopat itd. In sem podlegla.
Zgodba iz Trsta se je, kar se vremena tiče, ponovila. Vročina in veter, ampak tega smo v Radencih že vajeni. Vseeno pa je bilo nekaj drugače. Jaz sem tekla... nisem hodila! In mojega moža pustila zadaj za kakšno minutko. Najinega družinskega dvoboja zgleda ne bo nikoli konec.
Naslednji teden je prišel na vrsto Moonlight Half Marathon v Lido di Jesolo. Udeležiti sva se ga naameravala namesto Radencev, na koncu pa se je izkazalo, da ni bilo ravno tako. Tukaj mi je mož seveda vrnil in prišel na cilj kakšno minutko pred mano, si pa ta polmaraton zasluži nekaj več pozornosti.
Pred leti smo se ga TF-jevci že udeležili in nanj so mi ostali lepi spomini. Takrat sem tekla sama, pa sem pomislila, da bi bilo lepo, če bi šla tokrat z možem skupaj. V Lido di Jesolo sva prispela okoli 14. ure, poiskala hotel, se razpakirala in šla na kosilo... tako sva si zamislila, realnost pa je bila nekaj drugega. Vse gostilne so bile zaprte do 18. ure. So ti resni? Že malce obupana, ker sva na kosilo pač računala, sva na ulici pojedla vsak kos pice, preden sva se pa odpravila na štart pa še palačinko z nutelo. Ob 18.30 so nas z avtobusom odpeljali do štarta, ki je bil na Punti Sabbioni. Ker je bilo napovedano deževno vreme, sva se temu primerno tudi opremila.
Anorak sem si po štartu zavezala okoli pasu, ko se je ob 21.15 ulilo kot iz škafa, sem bila pa srečna, da ga imam. V vsej svoji tekaški karieri še nisem tekla v takšnem nalivu. Na 13. km pritečeš čez most, potem pa zaviješ levo in greš pod njim... na tistem mestu je bil tak bazen, da sem do gležnjev (in še malo čez) stopila v vodo. Potem se je neurje sicer nekoliko umirilo, a dež ni ponehal do konca.
Ko sva prišla v hotel in sva slekla tekaška oblačila, sva bila premočena do kože. Je bilo pa posebno doživetje. Naslednji dan sva se z avtom zapeljala do Punte Sabbioni in se z ladico odpravila v Benetke in tako zaokrožila najin izlet.
Lido di Jesolo... še popoldne je sijalo sonce, zvečer pa sodni dan
Tudi v Benetkah naslednji dan je sijalo sonce
sreda, 15. maj 2013
Trst - polmaraton drugače
Težko bi se odločila, kaj je šlo narobe... vroče za umret in vetra za izvoz. Če bi naletela na koga, ki bi me odpeljal v cilj, bi to naredila brez posebnega razmisleka. A glej ga zlomka, na vseh 21 km ni bilo nikogar. Do cilja je pa treba priti...
Če rečemo za polmaraton, da je to tek polovične razdalje maratona, je ta v Trstu dobil čisto druge dimenzije: 1/2 tek + 1/2 hoja = polmaraton. Tako je šlo. Meni se zdi, da je ta kilometer, kjer so nas slikali res edin, ki sem ga v celoti pretekla. Tako se mi na 16 km ni bilo problem ustavit, ko je en simpatičen Italijan pomagal svojemu kolegu, ki so ga grabili krči. Brez slabe vesti sem spraznila žepe in žrtvovala svoje zaloge magnezija. Roko na srce, pri hoji tega res nisem potrebovala :)
Foto: vir
nedelja, 12. maj 2013
Tek trojk
Lani sva šla na tek tojk s starejšo hčerko, letos pa je bil plan, da greva z mlajšo. Pa se ni izšlo. Zaradi vremena in pričakovanega blata sem ji zjutraj napisala sms, da ne gremo. Po neprestanih poškodbah si nisem mogla dovoliti še kakšnega zdrsa in nove poškodbe. Res verjamem, da bi se to zgodilo.
Letos torej nismo šli in imam zaradi tega hudo slabo vest. Še vedno pa ostaja neizpolnjena želja, da bi šla enkrat na daljšo razdaljo. Res ne vem, kdaj bova našla koga, ki se bo žrtvoval in z nama potoval po Ljubljani kakšne 4 ure. Ampak želja pa ostaja :)
Letos torej nismo šli in imam zaradi tega hudo slabo vest. Še vedno pa ostaja neizpolnjena želja, da bi šla enkrat na daljšo razdaljo. Res ne vem, kdaj bova našla koga, ki se bo žrtvoval in z nama potoval po Ljubljani kakšne 4 ure. Ampak želja pa ostaja :)
Na trojkah 2010 sva tekla z Ireno in dosegla (najin) PB.
Naročite se na:
Objave (Atom)