Težko bi se odločila, kaj je šlo narobe... vroče za umret in vetra za izvoz. Če bi naletela na koga, ki bi me odpeljal v cilj, bi to naredila brez posebnega razmisleka. A glej ga zlomka, na vseh 21 km ni bilo nikogar. Do cilja je pa treba priti...
Če rečemo za polmaraton, da je to tek polovične razdalje maratona, je ta v Trstu dobil čisto druge dimenzije: 1/2 tek + 1/2 hoja = polmaraton. Tako je šlo. Meni se zdi, da je ta kilometer, kjer so nas slikali res edin, ki sem ga v celoti pretekla. Tako se mi na 16 km ni bilo problem ustavit, ko je en simpatičen Italijan pomagal svojemu kolegu, ki so ga grabili krči. Brez slabe vesti sem spraznila žepe in žrtvovala svoje zaloge magnezija. Roko na srce, pri hoji tega res nisem potrebovala :)
Foto: vir
Hehe, se vračamo h koreninam... Če ne drugega si zaslužiš čestitke že samo z vztrajnostjo.
OdgovoriIzbrišiPS: Slika se mi zdi pa kot iz Bleda.
Rado, a veš, da sem bila prav ponosna nase, ko sem prišla v cilj. Čisto zares nisem verjela, da mi bodo kakšno kolajno okoli vratu obesili. Sem se počutila tako, kot takrat, ko sem oddtekla najhitrejšega (kako ironično, prav v Trstu) :)
OdgovoriIzbrišiAmpak, da ne bo pomote... jaz (še) nisem obupala!!! Trenutno me malo zdravje daje, ampak se ne dam ;)
Hehehe... se vidimo na Bledu. Ker mi tam še ni uspelo tečt pod uro, imam še nekaj rezerve. Še je upanje zame ;)
OdgovoriIzbrišiHa, očitno imamo kar vsi po vrsti neke težave, takšne ali drugačne. Važno pa je,da nismo obupali in vztrajamo.
OdgovoriIzbrišiSeveda pa čestitke za vztrajnosti. Si pokazala,da se tudi s hojo daleč pride ;)
Pa rezerv nikoli ne zmanjka :)
OdgovoriIzbrišiSi pa trma. Čestitam.
OdgovoriIzbriši