Naslednji vikend so prišli na vrsto Radenci. Tisti Radenci, katerih se, zaradi slabega odnosa organizatorja do počasnih tekačev, letos nisem nameravala udeležiti. Saj poznate zgodbo o zarečenem kruhu? Ko sem možu oznanila, da letos v Radence ne greva, je naredil iz tega celo dramo... pa midva greva vsako leto, pa potem se greva kopat itd. In sem podlegla.
Zgodba iz Trsta se je, kar se vremena tiče, ponovila. Vročina in veter, ampak tega smo v Radencih že vajeni. Vseeno pa je bilo nekaj drugače. Jaz sem tekla... nisem hodila! In mojega moža pustila zadaj za kakšno minutko. Najinega družinskega dvoboja zgleda ne bo nikoli konec.
Naslednji teden je prišel na vrsto Moonlight Half Marathon v Lido di Jesolo. Udeležiti sva se ga naameravala namesto Radencev, na koncu pa se je izkazalo, da ni bilo ravno tako. Tukaj mi je mož seveda vrnil in prišel na cilj kakšno minutko pred mano, si pa ta polmaraton zasluži nekaj več pozornosti.
Pred leti smo se ga TF-jevci že udeležili in nanj so mi ostali lepi spomini. Takrat sem tekla sama, pa sem pomislila, da bi bilo lepo, če bi šla tokrat z možem skupaj. V Lido di Jesolo sva prispela okoli 14. ure, poiskala hotel, se razpakirala in šla na kosilo... tako sva si zamislila, realnost pa je bila nekaj drugega. Vse gostilne so bile zaprte do 18. ure. So ti resni? Že malce obupana, ker sva na kosilo pač računala, sva na ulici pojedla vsak kos pice, preden sva se pa odpravila na štart pa še palačinko z nutelo. Ob 18.30 so nas z avtobusom odpeljali do štarta, ki je bil na Punti Sabbioni. Ker je bilo napovedano deževno vreme, sva se temu primerno tudi opremila.
Anorak sem si po štartu zavezala okoli pasu, ko se je ob 21.15 ulilo kot iz škafa, sem bila pa srečna, da ga imam. V vsej svoji tekaški karieri še nisem tekla v takšnem nalivu. Na 13. km pritečeš čez most, potem pa zaviješ levo in greš pod njim... na tistem mestu je bil tak bazen, da sem do gležnjev (in še malo čez) stopila v vodo. Potem se je neurje sicer nekoliko umirilo, a dež ni ponehal do konca.
Ko sva prišla v hotel in sva slekla tekaška oblačila, sva bila premočena do kože. Je bilo pa posebno doživetje. Naslednji dan sva se z avtom zapeljala do Punte Sabbioni in se z ladico odpravila v Benetke in tako zaokrožila najin izlet.
Lido di Jesolo... še popoldne je sijalo sonce, zvečer pa sodni dan
Tudi v Benetkah naslednji dan je sijalo sonce
Ni komentarjev:
Objavite komentar