April 2000. Mateja je v šoli dobila nalogo z naslovom "Kako so živeli moji predniki." Danes bom povzela njen življenjepis mojega očeta iz te naloge, pri katerem ji je tudi pomagal.
Dedi Rudi se je rodil v Trbovljah leta 1938. Bil je edinček in izredno razvajen. Med drugo svetovno vojno je bil zaprt v otroškem vrtcu, ko je bil pradedek v partizanih, prababica pa zaprta v Trbovljah. Zadnje mesece pred osvoboditvijo maja leta 1945 je bil s staršema celo v partizanih.
V Trbovljah je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Njegova največja želja je bila, da bi postal akademski slikar, čemur pa sta pradedek in prababica odločno nasprotovala češ "malarja" pa že ne bo! Zaradi želje staršev se je odločil za študij arhitekture na FAGG v Ljubljani, kjer je tudi diplomiral. Na fakulteto se je vpisal leta 1957, ves čas študija v Ljubljani tudi živel, v Ljubljani je spoznal tudi babi Inge. Ima dve hčerki, Ariano, ki živi v Mariboru in mojo mamico Karin.
.
Slika iz obdobja, ko je spoznal mojo mamo
.
Na moj 3. rojstni dan
Če ga vprašam, kaj je v življenju dosegel, odgovori, da je med drugim projektiral Hotel Alpina v Kranjski Gori, Kemofarmacijo v Ljubljani, več kot desetletje pa je skrbel za prenovo vseh trgovin Napredka v Domžalah.
Umrl je v Ljublani, 23.2.2001, v 63 letu. Niti upokojiti se še ni uspel. Tri mesece preden je zbolel, sta se z mamo preselila v Gradišče nad Pijavo Gorico, v hišo, ki jo je projektiral sam. Ure in ure. Obračal in popravljal. V najdebelejši paus papir je naredil več lukenj. Uspelo mu je narediti hišo, ki je unikatna in zares nekaj posebnega. Ko mama kdaj omeni, da bi jo prodala, ker je zanjo prevelika, si mislim, da tega si pa res ne bi želel.
.
To je bil moj oče in takšnega se spominjamo. Čisto pravi umetnik... z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, fintami, če hočete. Dobra duša, ki bi ti vse dala. Najbolj od vsega mi je žal, da ni doživel odraščanja mojih otrok, saj je bil na svoji vnukinji zares zelo ponosen. Naj počiva v miru.
Ni komentarjev:
Objavite komentar