Želje so bile eno, realnost pa čisto nekaj drugega. Štartali smo sredi noči v Celju, ko moj telešček preverjeno še spi. Prve kilometre sva šla lepo počasi, problemov praktično nisva imela. Na 23 km pa je moj mož spregovoril znameniti stavek "zdaj bom pa jaz malo hodil". No, meni ni bilo do hoje, saj sem želela narediti en dolg trening in sem šla naprej. Sama. V tistem trenutku še prepričana, da bom šla vsaj do Luč...
Ampak... pred Mozirjem je vročina začela neusmiljeno nažigat. Preoblekla sem majico in hlače, pri preobuvanju pa z grozo ugotovila, da imam kar nekaj žuljev in bi bilo nadaljevanje teka eno samo matranje. Ko sem k temu prištela še premalo kilometrov v nogah, je bil zaključek logičen.
V Mozirju sem torej vzela medaljo in počakala še svojega moža, Logarska dolina pa bo počakala naju do naslednjega leta. No, saj tudi 33 km ni slabo :)
.
Jutranje priprave in okrepčevalnica v Mozirju, kjer sem končala s tekom (Foto 
Ni komentarjev:
Objavite komentar