Lani sem se v Veroni držala dveh, ki sta imela za mene primeren tempo. Vsaj meni se je tako zdelo. Potem se je začelo: gospa, a ste v redu? In tako vsakih 5 minut. Če je bilo do takrat še ok, potem vsekakor ni bilo več, ker sta me uspela spraviti ob živce. In sem se nehala obremenjevat s tem, da jima morem sledit in sem počasi tekla do cilja. Na 15 km sem ujela Loni in potem sva srečali še slovenske navijače, ki so naju slikali. Prav fajn je bilo.
Z zajci sicer nimam sreče. Na Vrbskem jezeru sem se oklenila enega za 2.10. Okoli sebe je imel tako veliko gručo, da ga skoraj nisi opazil. Na polovici proge je bil edini klanec na celi trasi (nadvoz na cesto) in na glavno cesto je pritekel praktično sam. Ja, tudi mene je pobralo.
Zajčki z Garde pa so bili svetovni. Tam sem na moje veliko veselje kolesarila, pa sem imela malo več časa, da sem jih opazovala. Tekli so v skupini po trije in samo ena skupina je prišla v napovedanem času do cilja. Vsi ostali so, kako bi lepo povedala... omagali. Crknili, po domače.
Tako ostajajo moji najljubši zajčki tisti iz Ljubljane. Tisti, ki se lahko pohvalijo z dosledostjo pri prihodu v cilj. Tisti, s katerimi na žalost ne bom nikoli tekla, ker so veliko prehitri za mene.
Foto TF: zajčki iz 12. LM.
Ne razumem tega na koncu z zajčki. Če greš na LM teči polovičko in je tvoj cilj recimo 1:59:59 se ''primeš'' zajčka za 4:00:00 na 42 K...zadnji kilometer pa malo pospešiš :) Tempo 5:40 / K je sicer za mene ''sajentfikšn'', ampak enkrat ko bom velik...Itak.
OdgovoriIzbrišiČesa ne razumeš... Tudi za mene je znanstvena fantastika, tako da :(
OdgovoriIzbrišiSicer pa, da zaključim zgodbo z letošnjimi zajčki iz Verone... s tempom pod 6 min/km sva tiste za 5 ur ujela na tretjem km, tiste za 4:30 na petem, tistih za 4:15 pa do 17 kilometra (ko smo se razšli z maratonci) sploh nisva videla. So pa v cilj vsi prili točno :)))
.