Zelena od zavisti na GM4O

GM4O je gorski maraton o katerem sem prebrala že skoraj vse. Super prireditev za katero se organizatorji potrudijo do maksimuma in še čez. 35 km pohodnih poti s +/- 5100 višincev, ki so meni nedosegljivi tudi brez limita, ki je sicer 8 ur. Ko sem lani prebirala Aljin zapis na blogu, sem dobila kar mravljince po telesu, želja prehoditi to zahtevno pot, pa je postajala vedno močnejša.

Ker imava z možem včasih nekaj težav z orinetacijo, s katero si pot rada podaljšava, je bil letos plan, da izkoristiva ta gorski maraton za najin pohod. S trakovi dodatno označena pot naj bi bila garancija, da ne bova delala odvečnih killometrov. Žal se je zgodilo tisto, kar sem si najmanj želelela... zdravstvene težave so me prisilile v predolg počitek, precej sem tudi oslabela in jasno je bilo, da celega kroga v enem dnevu nikakor ne bom zmogla. Zato sva si za cilj izbrala Hudajužno.

V soboto sva nekaj po 7. uri prispela na štart maratona. Srečala sva nekaj znancev, malo poklepetala in veselje je bilo videti toliko zadovoljnih ljudi, ki so se pripravljali na štart. Slabe pol ure pred tekači, sva se tudi midva odpravila na pot. Pot je lepa, Aljini opisi pa so bili tako natančni, da se mi je zdelo, da sem tu že hodila. Na začetku sva izkoristila še nekaj okrepčevalnic, saj so naju domačini velikodušno postregli, potem sva bila pa za okrepčevalnice na žalost prepočasna in so jih pospravili še preden sva prišla do njih. V Hudajužno sva prišla utrujena, a sama sem bila zelo zadovolja, da sem to pot sploh zmogla. K sreči sva dobila še prevoz do Petrovega Brda, kamor sva prišla tik po tem, ko je pričelo deževati. V cilju sva srečala iste znane obraze, tokrat še veliko bolj zadovoljne, saj so že opravili s to zahtevno progo. Čestitke si zasluži čisto vsak, jaz pa bom ostala zelena od zavisti, ker se tega prelepega maratona verjetno ne bom mogla nikoli aktivno udeležiti.

.

Čez Suho (1760 m.n.v.)... tik pod vrhom Črne prsti

Na tole klopco sva naletela pri spustu... vsedla se sicer nisem, sem se pa nasmejala