A jh uhka 10 v enem dnevu

Prireditev s provokativnim imenom na Bledu na praznični 25. junij, v organizaciji Vitezov, si zasluži same presežnike. Ko se je pojavil na TF razpis, sem bila spet malo v dilemi. Z možem sva imela v planu tridnevni izlet izven Slovenije, potem se je pa kroženje okoli Blejskega jezera ponudilo kot odličen trening dolgega teka. Vem, da bi šla sama okoli jezera enkrat z veseljem, več kot dvakrat pa gotovo ne. V družbi pa je to veliko lažje. Da jih 10 v enem dnevu ne bom zmogla, je bilo jasno že pred začetkom, saj je bil limit 6 ur. Zato je bil plan podoben kot v Grosupljem in sicer 5 krogov (30 km) bom pretekla, potem pa preostali čas hodila.

Vse je bilo organizirano, da boljše ne bi moglo biti. Poleg vsega je bil ta tek brez štartnine. Vitezi so s tem gotovo razbili mit o tem, kako so Gorenjci škrti. Nekaj je bilo negodovanja s strani organizatorja, ker so jim tik pred prireditvijo odpeljali prenosni WC. Nisem opazila, da bi bilo zaradi tega kaj hudo narobe, pa sem morala kar nekajkrat zaviti v gozdiček. Zgleda, da sem se navzela Sebijinega sindroma.

Foto vir (vseh slik): Tako so zgledale mize ob 6. uri, ko smo se prijavili

Na Bledu sem bila že ob 6. uri, z AVIjevo Andrejo pa sva štartali, ko je AVI prvič pritekel skozi cilj. Čeprav se mi je zdelo, da je začeti ob 6h višek norosti (vstala sem namreč nekaj po četrti uri), pa se je to zopet izkazalo kot odlično. Tek v hladu je bil prijeten, tek po prazni progi, kjer si srečal le svoje soborce pa idiličen. Okoli 9. ure nam je pot prečkala labodka z mladiči, ki ni bila preveč navdušena nad tem, da se je Andreja zadnjemu od njih preveč prebližala. Svojo jezo je kar nazorno pokazala in Andreja je komaj odskočila, da je ni okljuvala po nogi. Do 10. ure sva tako v svojem tempu krožili okoli jezera. Poleg vseh dobrot, ki so se šibile na mizah in smo si postregli ob zaključku vsakega kroga, naju je malo po 10. uri v cilju pričakal Laufer s kavico, ki nama je dala elan za nadaljevanje.

S kavico, ki nama jo je dostavil Laufer, sva si postregli kar pri zapisnikarski mizi.
.

Ko sva po kofetkanju nadaljevali, je padla ideja, da bi pretekli še dva kroga. Malo po 12. uri sva s tekom zaključili, za nama je bilo 7 krogov, da bi odtekli še tistih par 100 m, da bi imeli za sabo maraton, pa je zmanjkalo volje. Sonce je neusmiljeno pripekalo, tekanje pa je bilo eno samo slalomiranje med sprehajalci in vozičkarji. Me je pa po teku Marjan prijazno potolažil, da se tistih par 100 manjkajočih metrov izravna z višinci. Prav lep zaključek dneva je bil, ko smo šli z Loni in Marjanom še na sladoled.

Okrog jezera sva krožili z Andrejo

Na koncu je vsak dobil tudi nagrado

.

Na Bled se bomo z veseljem vračali, ker so Vitezi pri stvari z dušo. Še enkrat pa gre zahvala tudi Andreji za družbo. Pošteno pa je potrebno priznati, da je imela v zadnjih dveh krogih veliko več energije, za kar ji lahko samo čestitam. Sem pa po fiasku v zadnjem mesecu, ko nisem tekla, prav vesela, da mi je to sploh uspelo. Zdaj se bom treninga za Berlin lotila z veliko večjim veseljem.