Med razsulom in maturo še Tek sreče

Odločali smo se neskončno dolgo in se končno odločili: skrajni čas je, da adaptiramo kopalnico. Pred slabim mesecem smo s hčerkami izbrale ploščice ter kopalniško opremo in v četrtek se je začelo... Ko sem prišla domov iz službe, je bila kopalnica v razsulu, v ostalih prostorih stanovanja pa za prst prahu. Fuj!

.

Takšno klavrno podobo kaže moja kopalnica danes.

.

Kot naročeno, se je v četrtek začela tudi matura. Moji dijaki so ekonomijo pisali v petek, jaz pa sem dežurala na Državnem izpitnem centru, če bi bilo kaj narobe. Ko sem prišla domov, se je začela borba: iti ali ne iti v Grosuplje. Po eni strani se mi ni dalo gledati razsula, kakršnega imamo, po drugi strani pa sem bila pošteno utrujena in se mi sploh ni teklo. Potem sem se odločila, da grem pogledat, odlčitev ali bom tekla ali ne, pa bo padla na licu mesta...

.

V Grosuplje sem prišla tik pred štartom, se odločila, da se prijavim, potem pa si vzela kar nekaj časa, preden sem dejansko štartala. Med prvim krogom sem naredila hitro kalkulacijo... 20 krogov pomeni nekaj več kot 30 km, torej jih bom 30 poskušala pretečt, ostalo bom pa prehodila. Iz čiste previdnosti, da me ne bi slučajno kam zaneslo, sem možu naročila, naj pride tudi on v Grosuplje, da me bo potem nagnal domov. Točno vem, da če bi bila sama, bi vztrajala, dokler ne bi omagala, kako bi se peljala pa potem domov in zjutraj v službo, si pa ne znam čisto predstavljati. Kakorkoli že, moj dolg trening je uspel in jaz sem zadovoljna. Žal mi je bilo samo, da sem morala v soboto po maturi na Državni izpitni center na moderiranje izpitnih pol, zato se razglasitve rezultatov nisem mogla udeležit, čeprav sem to želela.

.

Takole je izgledalo, preden sem v petek zapustila prizorišče v Grosupljem.