Tek trojk 2010

Odločitev je padla tik pred zdajci. V Trstu smo se dogovorili - gremo kratke. V soboto smo se nekaj po 9. uri dobili v mestu. Malo sva zamujala in Irena je bila že nekoliko nervozna. Ko sva se peljala proti centru, je začelo škropiti, na štartu pa je čudežno prenehalo. Deževati je začelo spet takoj, ko smo prišli v cilj.

Tekli smo, Irena bolj počasi (zanjo), midva malo hitreje. Ves čas smo tekli skupaj, da ne bo pomote. Kakšnih 500 m klanca sem prehodila, v klanec enostavno ni šlo več. Irena mi je delala družbo, Milenko me je preganjal, jaz pa se nisem pustila motit. Niti nisem bila edina, ki sem hodila. Ampak, če pomislim, da sem lani prehodila skoraj cel klanec, je to kar velik uspeh. Z Golovca smo tekli, kolikor so nas noge nesle, šlo bi še hitreje, če ne bi bilo takšne gneče. V enakem tempu smo tekli še zadnja 2 km do cilja. Po ravnem še nilkoli nisem tekla tako hitro, kot v teh zadnjih km. Seveda smo bili vsi zadovoljni. Čas s predlanskih trojk, ko sem prišla do konca izčrpana v cilj, smo izboljšali za slabih 7 minut. Po tistih trojkah še dva dni nisem bila komunikativna in jezna na cel svet.
.
Moja velika želja seveda ostajajo tadolge trojke. Sem ugotovila, da bo za to potrebno še veliko tekanja. Enkrat v prihodnosti pa upam, da mi bo uspelo.
.

Zadovoljstvo v cilju je bilo veliko... pa saj se vidi.