Za tek v Wildnu sem se odločila predvsem zato, ker so Avstrijci vedno pohvaljeni kot dobri organizatorji takšnih tekov. Štartnina se mi je zdela sicer nekoliko visoka, pa sem se vseeno odločila, da prijavim sebe in moža na kroženje okoli jezerca. Proga dolga nekaj več kot 1.100 m, približno polovica makadama in polovica asfalta. Ko sem možu povedala, da tek traja 6 ur, je bil previdno tiho in ni nič komentiral. Moj plan je bil odteči 30 km, ostalo pa prehoditi - po Aljinem motu "migalo naj bi se vseh 6 ur". Pa kakorkoli že.
Za razliko od ostalih, sva midva prišla na štart dobesedno brez vsega. Moja misel je bila, da mi pri tako visoki štartnini ne sme ničesar manjkati in mi tudi ni. Ob 18. uri smo se podali v kroženje in za naju je bil začetek bistveno prehiter. Eden drugega sva prepričevala, da tako ne bo šlo, ampak tempa nisva zmanjšala. Tako je šlo do 20km, ko je moj mož začel jamrat o krčih in o tem, kako bo malo hodil. Ker se meni res še ni hodilo (30 km - haloooo), sva potem nadaljevala vsak za sebe. Vmes sem srečala še Sebi in Tekačico, nekaj krogov pa sem naredila z maco. Moža sem prejhitela 1x, potem ga pa celo uro nisem srečala. Medtem se je popolnoma stemnilo in ker sem svojo lučko pozabila doma, sem imela z vidljivostjo kar precej težav. Na tistem delu, kjer je bil makadam, je bila res zelo slaba, je pa pot organizator čez kakšno uro dodatno osvetlil z žarometi. Ker sem ugotovila, da lučka bistveno izboljša vidljivost, sem se odločila na štartu/cilju počakati moža in z njim nadaljevati. Na koncu sva oba oddtekla svoji najdaljši razdalji in bila sva zelo zadovoljna. Mene sta sicer "martala" tista dva km do moje "magične meje", je pa cilj ostal za Sladkih6.
Prespala sva v Wildnu, 200 m od štarta, naslednji dan pa sva se ustavila na Ptuju in se na gradu razhodila. Musklfibra praktično ni bilo... mogoče bi se pa res lahko malo bolj potrudila ;)
Razstava mask na Ptujskem gradu... tam zadaj sem pa jaz
Družba v Wildnu je bila odlična, fotograf pa se je izkazal tudi kot motivator - hvala Rajko za slike. Super je bilo!
Foto: Rajko Koražija
Čipov nismo rabili, saj je imel vsak svojega "counter-ja", kateremu si pomahal, ko si zaključil krog
Večino časa sva tekla skupaj
Pogled preko jezerca na šratno/ciljni prostor
Meni ni bilo preveč do mahanja...
Motivacijske table poznamo že iz Peš na pohorje
Semafor z rezultati... jaz sem se ves čas trudila, da nisem padla dol (ven?)
Malce zbegana...
Vsak nov krog se je začel v temo...
Meni se je uspelo na koncu uvrstiti na 6. mesto v kategoriji, za Tekačico, ki je bila 3. in Sebi, ki je bila 5 (foto: nn z Evinim aparatom?)
Ni komentarjev:
Objavite komentar