Lansko leto sem pretekla 42 krogov in za nagrado, ker je bila moja pretečena razdalja ravno povprečna, prejela štartnino za leto 2009. Štartnino, ki ni prenosljiva, so mi rekli. Pa saj je tudi ne bi želela na koga prenesti. Mi je dogodek ostal v preveč lepem spominu.
Vzporedno s tekom je potekal še projekt merjenja sladkorja, ki ga je organiziral Raf. Zaradi mojih težav s padanjem sladkorja sem se z veseljem prijavila za poskusnega zajčka, kjer so nam vsako uro merili sladkor v krvi. Vrednost glukoze v krvi pri moji prvi meritvi je znašala 4,8 mmol/L, kar je idealno (ref. vrednost 3,6 – 6,1). Po eni uri tekanja sem opravila meritev pred vnosom hrane ali tekočine in vrednost mi je padla na 3,6. V nadaljevanju sem potem pazila, da sem vnesla v telo dovolj sladkorja in ga uspela vzdrževati nekje na srednji vrednosti.
Ker smo veliko jedli, smo, da ne bi imeli slabe vesti, še nekaj tekli. Jaz sem se tudi letos držala Aljinega lanskega mota »jaz grem 6 ur migat«. Ura mi je sicer pokazala, da sem bila lani, kar se tega tiče bolj pridna, saj sem imela neto čas miganja 5 ur in 48 minut, letos pa 5 ur in 35 minut. Kljub temu pa sem letos pretekla (in prehodila) več kot lani. Na koncu je to pomenilo 45 krogov, kar je zneslo 46,5 km. Čeprav ciljne razdalje nisem dosegla, pa sem na svoj rezultat kljub temu ponosna. Naslednje leto torej napadam 48 krogov.
Ker smo veliko jedli, smo, da ne bi imeli slabe vesti, še nekaj tekli. Jaz sem se tudi letos držala Aljinega lanskega mota »jaz grem 6 ur migat«. Ura mi je sicer pokazala, da sem bila lani, kar se tega tiče bolj pridna, saj sem imela neto čas miganja 5 ur in 48 minut, letos pa 5 ur in 35 minut. Kljub temu pa sem letos pretekla (in prehodila) več kot lani. Na koncu je to pomenilo 45 krogov, kar je zneslo 46,5 km. Čeprav ciljne razdalje nisem dosegla, pa sem na svoj rezultat kljub temu ponosna. Naslednje leto torej napadam 48 krogov.
Z Milenkom sva prespala v Pohorski kavarni. Tu sva prenočila tudi lani in nama je bilo zelo všeč. Letos me niti ni motilo, da imajo toliko slaščic, ker se mi je želodec že ob pogledu nanje uprl. Zjutraj pa sva se po zajtrku odpravila še peš na Pohorje.
Vremenska napoved je bila še kar obetavna… na vzhodu oblačno, pa en sonček je kukal izza oblakov. Ko sva parkirala pod Pohorjem pa ena sama megla. Vsaj deževalo ne bo, je bil moj komentar. Preveč verjamem vremenarjem. Pa sva šla na Pohorje. Jaz brez anoraka. Nekje na pol poti je začelo deževati in kar ni hotelo nehati. Blato, dež in boleče noge, to je "zmagovalna" kombinacija. Vlekla sem se kot megla in prišla na vrh čisto prezebla. A kljub vsemu zadovoljna, da mi je uspelo.
Po spustu v dolino sva v Draš centru nakupila tortice, obiskala sestro v Radizelu in se popoldne odpravila v Ljubljano. Prepričana sem, da bova ta tekaško - pohodni vikend naslednje leto ponovila.
Foto: Maksimiljan Selinšek in Marjetka Koražija
Čestitke za opravljen "duatlon":))
OdgovoriIzbrišiJe bila kar borba z nogo. Zdaj je končno popustila in me peta ne boli več (toliko) :)
OdgovoriIzbrišiIskrene čestitke za ''Sladke'' kilometre in za vzpon naslednji dan. Daj malo nam zaupaj, kaj ješ, da te kar razganja od energije.
OdgovoriIzbrišiLP
Nekaj pa naj ostane skrivnost... S prehrano se šele začenjam resno ukvarjat :)
OdgovoriIzbriši