Ne vem kako naj drugače napišem… nervira me, če ljudje, ko jih kaj vprašaš odgovarjajo z enozložnicami. Tipičen primer so dijaki v šoli. Zato sem ustne ocene kar ukinila (ja, v nasprotju s pravilnikom). Ker enostavno nisem imela živcev. Fantje so praviloma odgovarjali na ta način. Dekleta, na drugi strani, tam se je pa vse držalo skupaj, od prve besede do trenutka, ko si jih ustavil. Takšna piflarija me je šele iztirila. Sčasoma sem ugotovila, da je spraševanje nepotrebno, predvsem pa brezvezno in našla način, kako obiti pravilnik.
V vseh letih poučevanja, se je enkrat samkrat spraševanje izkazalo za koristno. Ko sem (kazensko) vprašala nekaj četrtošolcev, sem ugotovila, da eden od njih obupno jeclja. Po desetih minutah sem postala vidno nervozna. Da ne govorim, kako je ta moja nervoza vplivala na dijaka. Takoj po uri sem v zbornici naredila totalen cirkus, saj ta dijak ni bil sposoben opravljati maturo pod normalnimi pogoji, kjer ustna ocena pri obveznih predmetih predstavlja petino ocene.
In če se vrnem k enozložnicam. Primer je bil tisti, ki me je spravil v slabo voljo. Potem pa sem ugotovila, da se stvar lahko tudi poslabša… in postane medmet. Aha… Hm… sploh nisem vedela, da je jebemti tudi medmet. Vsak dan se naučim kaj novega.
Trkajeva pesem pravi takole:
»…zdej mamo nove načine na primer MSN,
dans ljubezen je kratka RTM,
velik takih frikov WTF,
stari moj kje je življenje BRB…«
Za tole slednjo sem morala kar hčerko vprašat kaj sploh pomeni. In sem enostavno ugotovila, da ne grem v korak s časom. Upam vsaj, da je samo to.
Ni komentarjev:
Objavite komentar