30 let v družbi bokserjev

K temu pisanju me je vzpodbudil tale video posnetek, ki ga je Mateja našla na internetu. Malo sem pomislila in ugotovila, da nam bokserji že natančno 30 let delajo družbo: Upa jih je doživela 13, Iša komaj 8, Živa pa je imela včeraj 9. rojstni dan.

.

Upo smo dobili, ko sem bila še v vrtcu. Oče jo je prinesel domov, ko je imela slabih 14 dni. S seboj jo je nosil v službo, ker jo je bilo potrebno na dve ure hranit. Bila je prijazna do ljudi, sicer nekoliko zaščitniška, do drugih psov pa zelo huda. Najraje je imela družbo nemškega ovčarja Uliksa, s katerim sta enkrat na gradu povzročila mnnožičen pretep kakšnih desetih psov. Lahko bi rekla, da je imela za bokserje netipično dolgo in lepo življenje.

.

Upa in jaz, Solaris 1984

.

Leta 1986 sem končala srednjo šolo in po Upi mi je bilo pošteno dolčas. Zato sem se odločila, da si kupim čisto svojo kužo. Med počitnicami sem dobila Išo. Za razliko od Upe je bila do vseh prijazna, tako do ljudi kot tudi do drugih živali. Soseda v hiši je imela mačke, ki so hodile spat na naš predpražnik in Iša jih je vedno samo prestopila. Tudi umakniti se jim ni bilo treba. Potem je imela dva incidenta z mačkami, kjer sploh ni vedela za kaj gre; ona se je hotela samo igrat, mački pa nista bili preveč pri volji. Iša je bila psička, ki ni nikoli zares odrasla... Imela je pa res zelo lep značaj.

.

.

Ko smo dobili Matejo, jo je takole čuvala v stanovanju, na sprehodu pa se je vedno vlegla pod voziček in ni pustila nikogar blizu. Leto kasneje je imela tudi sama podmladek.
.

.

1992 leta smo se morali preseliti k tašči, kamor mi Iše niso pustili pripeljati. Vse prošnje in pregovarjanje je bilo zaman in na koncu sem morala popustiti. K sreči sem imela starše, ki so jo brez problema in z veseljem vzeli k sebi, jaz pa službo takšno, da sem bila lahko vsak dan več ur z njo. Boštjan, moj bivši mož, jo je večkrat vzel s seboj na vikend. Kmalu zatem je zbolela za rakom, kar je pri bokserjih dokaj pogosta bolezen. Vozila sem jo k veterinarju na Brezovico, zdravljenje pa je bilo enkrat bolj in drugič manj uspešno.

.

Potem je prišel en septemberski dan leta 1994, ki ga nikoli ne bom pozabila. Zjutraj sem šla kot običajo k staršem in nekaj kasneje je prišel Boštjan po Išo, da je šla z njim na vikend. Ker sem bila takrat že zaposlena v šoli, sem šla po pouku direktno domov. Na kuhinjski mizi je ležala Išina ovratnica, pod njo pa list papirja... račun Veterinarske klinike za evtanazijo. Moj ljubeči mož je peljal mojo psičko ubit, ne da bi mi dal možnost, da se od nje vsaj poslovim. Tega mu gotovo do smrti ne bom odpustila. Sem se pa takrat dejansko prvič vprašala, s kom v resnici živim.

.

Po takšni izkušnji niti pomislila nisem na novega psa. Potem pa je mama nenadoma ostala sama, brez očeta. Ker živi v hiši, ki je na samem, smo se odločili za novo bokserko. Ko smo jo prvič videli, je bila mamina reakcija, da psičke z belo masko pa že ne bo imela. Ampak, takoj ko smo stopili iz avta, je bila edina, ki nas je prišla pogledat in jaz sem že takrat vedela, da bo šla z nami tudi domov. Živa (Jane Filbetinska) je ime, ki so ji ga dali že vzreditelji in ker nam je bilo všeč, ga nismo spreminjali.
.

.

Na pogled je krotka, kot ena muca, v bistvu je pa huda kot sam vrag. Verjetno je to predvsem zaradi tega, ker sta z mamo živeli v hiši na samem in je prevzela vlogo čuvaja. Ko je bila majhna, so ji odkrili srčno napako in cel kup alergij. Zdaj, po toliko letih, se pa prav dobro drži. Upam, da bo še nekaj časa tako.

.