Vila v kateri sem živela 25 let

Vila na Osojni poti 3. Vse prej kot to. Trinadstropna podrtija z desetimi stanovanji, kamor sta se moja starša preselila tik pred mojim rojstvom. Ko sem jo enkrat v srednji šoli pri umetnosti narisala, je naš učitelj prof. De Reggi obstal kot vkopan: "Oooo gospodična, Osoje rišete." Ko sem mu povedala, da tam živim, je pa sledil en "Aaaaa..." In potem celo predavanje o tej moji hiši. Očitno je imela kar zgodovino. Vsakdo, ki je šel peš kdaj na Ljubljanski grad, se je sprehodil mimo nje.

.

Lokacija je fantastična... tik pod gradom, brez prometa in pretiranega hrupa.

Živela sem na vrhu, nad sosedovim balkonom pa smo imeli okna dnevne sobe.

25 let sem živela na Osojah in moji hčerki sta v tej hiši naredili prve korake. Več let so me neuspešno metali na cesto, potem pa je prišlo leto 1992, ko ni bilo več rešitve. Občinska stanovanja so bila vrnjena v postopku denacionalizacije in ker nisem imela stanovanjske pravice, sem se morala odseliti.

Mateja in Nataša na Osojah, 1992... z desne strani potka, ki vodi na Ljubljanski grad

Konec lanskega leta je popoldne v pisarni zazvonil telefon. Gospa na drugi strani se je zanimala za zamenjavo upravnika in spraševala, če bi ji lahko poslali ponudbo. Trenutno imajo za upravnika SPL in niso zadovoljni, obeta se jim še en denar od MOL-a in ne želijo, da bi SPL s tem denarjem upravljal. Ni problema, ji rečem, naj pove podatke. In začne... hiša v stari Ljubljani, kakšnih 8 stanovanj... no, saj ne boste vedeli kje je to... Osojna pot 3. Ha! Slovenija je res ena velika vas.

Zdaj je naše podjetje upravnik na Osojni poti 3. Hiša bo dobila novo streho in fasado. Mogoče bo po vseh teh letih res postala vila.