Nana: Nekje med ciljem in željami se je ura ustavila na 4:34:59

Lansko poročilo iz Berlina sem končala z zahvalo, letos pa bom z njo začela... Tokrat se bom zahvalila le eni osebi in sicer tistemu, ki me je priganjal na treningih, ki me je celo zimo vozil čez vikende na morje na dolge teke (ker jaz v Ljubljani neeee moooorem tečt - je premrzlo), me vozil na vse tekme, ki sem si jih izmislila in vse z mano tudi pretekel. Mož moj... en velik hvala.

V Berlinu sem 20.9.2009 pretekla svoj prvi maraton. Takoj, ko sem pritekla v cilj, sem sklenila, da grem naslednje leto spet. Lani sem šla preverit, če mi bo uspelo preteči (in... hmm.. prehoditi) 42 km, letos pa sem si želela izboljšati rezultat. S spletne strani Maraton Austria sem si snela tekaški plan za 4:30 (to je bila želja), medtem ko sem si cilj postavila nekoliko bolj realno in sicer bruto čas pod 5 ur.

V Berlin smo prispeli v petek in se takoj po nastanitvi odpravili na Expo po štartne številke. Organizacija tega maratona je brezhibna in številke smo dvignili v slabih 10. minutah. Malo smo še pofirbcali po sejmu, malo kofetkali, si privoščili večerjo in počitek.

Po dvigu štartne številke z Berlinkom
.
Z Ireno, Loni in Jano varčujemo z močmi

Naslednje jutro smo se odločili, da se udeležimo Breakfast Run teka, ki ga Berlinčani organizirajo dan pred maratonom. Teče se od Charlottenburg Palace do olimpijskega stadiona, slabih 6 km "nice and easy" pravijo organizatorji. Splet okoliščin je pripeljal do tega, da smo izstopili na napačni U-Bahn postaji in zamudili začetek teka. Zagnali smo se, da bi ujeli rep kolone in skoraj sem izpustila dušo. Zagrabila me je panika, kako bom jutri tekla 42 km, če sem danes crknjena po dveh? Ko sem bila že čisto obupana, smo na kažipotu videli, da smo od stadiona oddaljeni 0,8 kilometra... razdaljo smo si torej kar za polovico skrajšali. Sploh ne morem izrazit zadovoljstva, ki sem ga doživela v tistem trenutku in takoj sem bila boljše volje. Čeprav je kljuvalo... A bom zmogla???

Na olimpijskem stadionu smo zastopali Tekaški forum

Že v soboto proti popoldnevu je začelo najprej rositi, potem pa kar konkretno deževati. Ker si mesta v nalivu nismo želeli ogledovati, smo se brez slabe vesti še enkrat odpravili na sejem. Stojnic je veliko, cene pa kar zasoljene. Kljub temu sva kupila kar nekaj stvari za mojo dušo.

Čeprav smo upali, da se bo vreme vsaj malo izboljšalo, se to ni zgodilo. V nedeljo zjutraj nas je pozdravil dež, čeprav ga na Berlinskem maratonu že 20 let niso imeli. Še največ dela sem imela s tem, kaj bom oblekla. Trema, ki se je pojavila v preteklih dneh, je bila še vedno prisotna. Še v temi smo se odpravili proti štartu maratona.
.

Sivo nedeljsko jutro - ura in pol pred štartom

Bi ali ne bi šla... nasmešek na obrazu je kamuflaža

Debata, ki sva jo imela z Milenkom v preteklih dneh se je vrtela okoli tega, kako doseči zastavljeni cilj. Nisva se uspela zediniti okoli tega ali je bolje odteči cel maraton enakomerno (tempo 6:25/km) ali si raje v prvem delu zagotoviti nekaj zaloge. Tu pride do izraza pomanjkanje izkušenj. Čeprav sem se bolj nagibala k prvi različici, sem že v naprej vedela, da mi to ne bo uspelo. Adrenalin naredi svoje in množica te potegne. Bremzanje? Japajade...

Nekaj pred deveto uro sem se postavila na štart v štartnem bloku H. Še vedno je deževalo in rokave anoraka sem imela že čisto premočene. Vsi smo čakali na štart zaviti v polivinile, nekaj se jih je v družbi zabavalo, jaz pa na štartu sama, s svojimi mislimi in strahovi. Napovedovalec je skrbel za dobro vzdušje in njegove spodbude so bile res balzam za dušo. Ob 9.03 je štartala prva skupina na čelu z vabljenimi tekači. Ploskanje in vzklikanje ti poženeta kri po žilah. Slabih 10 minut za njimi so štartali tekači iz blokov F in G in kot nalašč, je začelo še bolj padati. Metuljčkom v trebuhu so se pridružile solze v očeh. Mi, ki smo štartali zadaj, smo se počasi začeli pomikati proti štartu in kmalu se je tekma začela tudi za nas. Tik pred štartom sem odvrgla polivinil, čeprav so nekateri v njem tekli skoraj do samega cilja. Tega nisem najbolj razumela.

Vsi smo bili na istem... bolj slaba tolažba

Dobrih 20 minut čez 9. uro, sem tudi sama prečkala štartno črto. Vklop ure in groba kalkulacija... v cilju moram biti najkasneje v 4. urah in 40. minutah. In zraven ne umret. Že v prvem kilometru sem zagledala oznake (tri modre črte), ki so označevale optimalno linijo in se odločila, da jih bom sledila, če se bo le dalo. Zaradi luž na cestišču je bilo to kar težko, saj je bilo potrebno iskati še optimalno linijo, ki bi se izogibala pretiranemu čofotanju. Na 5. km sem bila prav zadovoljna, saj se je moja razdalja od uradne razlikovala le za kakšen meter. Tudi do 10 km je bilo še v redu, potem pa ne glede na to, da sem tekla skoraj po oznakah, so se mi dodatni metri začeli nabirati. Na 15. km sem se s tem nehala ukvarjati in se sprijaznila, da bo pač potrebno preteči še par sto metrov več.

Okrepčevalnice so moj problem, saj vedno predolgo hodim, zato sem jih zreducirala, kolikor se je le dalo. Poleg tega sem na vseh jemala stvari čisto pri koncu in se nekako uspela izogniti večji gneči. Ko vidiš posnetke z okrepčevalnic se ti res lahko samo še zmeša, ampak med tekom se gneče praktično ne čuti. Prvič sem se okrepčala na 10. km, potem pa na vsakem 5. do 25. km. Neumnost? Niti ne. Ali moram poudariti, da vročine ni bilo nobene? Na 28. km sem imela prvič težave s štartno številko, saj so se luknje strgale, zaponka s katero sem imela pripeto številko na pas, pa se je po svoje zvila. Nekaj kilometrov kasneje je čisto odpovedala sodelovanje in kar nekaj časa sem reševala ta problem. To se je takoj poznalo na času (tistih dveh kilometrov), moram pa pošteno povedati, da je kar pasalo malo hoje, zato se glede tega nisem pretirano vznemirjala.

Na 35. km se mi je zazdelo, da bi morala svojega moža že obvestiti, da počasi prihajam proti cilju. Očitno je bila to slutnja, saj so mi kasneje povedali, da moj čas na tem km ni bil zabeležen. Očitno je to tudi hčerko nekoliko zaskrbelo, saj sem 10 minut kasneje od nje prejela sms: "Go, mommy, go :)" Ta me vedno uspe nasmejat!

Potem je šlo do konca kot po maslu. Tempo mi niti ni pretirano padal in ko sem na 40. km ugotovila, da imam še 19 minut zaloge za zadnja 2,2 kilometra, se mi je samo še smejalo. Da ne bi kdo pomislil, da sem se proti cilju vlekla... 42. km je bil moj najhitrejši sploh (5:53). Sreča v cilju je bila neizmerna, solze pa so se mi ulile šele, ko sem prišla do moža.