Berlinski maraton

Naj za začetek povem, da si nikoli nisem mislila, da bom kdaj tekla. To se mi je zdelo tako nemogoče, kot je sneg v Afriki. Potem pa sem šla na tabor Zoisovih štipendistov v Rakov Škocjan, kjer sem imela za somentorja Gregorja. Z zgodbami o teku in Ljubljanskem maratonu me je čisto zastrupil. Tako sem si kupila prve superge in šla tečt. Na LM sem odtekla 10 km, moža morila do nezavesti z vprašanji, če bom zmogla in bila na koncu neskončno srečna. Pisalo se je leto 2006.

Tistega leta sem se tudi logirala na TF, začela sem spremljati Ntin blog in v enem od svojih prispevkov je napisala seznam maratonov, ki bi se jih želela udeležiti. In takrat je padla odločitev - enkrat bom tudi jaz tekla v Berlinu. Prijavljena sem bila že lansko leto, pa se ga zaradi operacije nisem mogla udeležiti. Ko se spomnim kakšno razočaranje je to bilo. Ampak očitno se vsaka stvar zgodi z namenom. Letos sem se že priprav lotila z veliko resnostjo. Že v začetku leta sem v ta projekt pritegnila še Loni, potem pa se je prijavila tudi Nta in motivacija je bila zares zelo velika.

Moram priznati, da sem bila zadnje dneve pred maratonom že kar nervozna. Prijavljena sem bila na KAM, pa na Jezerskem nisem tekla, ker sem imela vneto grlo. Ko sva se z Lauferjem sprehodila do jezera, sem mu pokazala, kje me boli noga, on je pa čisto mirno dejal, da imam verjetno vneto pokostnico. Ko sem si pogledala, kaj so o tem pisali na TF, sem se zgrozila. Odločila sem se, da do maratona ne bom čisto nič tekla, če bo to kaj pomagalo. Zato je bila nervoza še toliko večja.

Maratona v Berlinu se ne da enostavno opisat, potrebno ga je doživet. Že dan prej smo se s TF družbo odpravili na tek do olimpijskega stadiona. Stadiona, kjer se je še mesec prej odvijalo svetovno prvenstvo v atletiki. Nemalo tekačev se je postavljalo v pozo in se slikalo na stezi, kjer je Usain Bold postavil svetovni rekord. Fascinanten objekt, še bolj pa atmosfera. Popoldne sva si z možem ogledala Berlin s turističnega avtobusa, se malo vozila s podzemno, šla v špageterijo, kjer je Milenko uspel naročiti večerjo v italijanščini, in šla kar zgodaj spat.

Nedelja, 20. septembra, pa mi bo ostala za vedno v spominu. Vstali smo kar zgodaj in se s TF-jevci dobili na zajtrku. Na štart sem se odpravila z Gregorjem, zaželela sva si srečo in se odpravila vsak v svoj štartni boks, on v G in jaz v H. Seveda sem štartala čisto zadaj in pogled na množico ljudi je bil veličasten. Po slabih 15. minutah smo tudi mi štartali. Začetek je bil hiter, za mene gotovo prehiter, a nisem uspela upočasniti. Ozračje je bilo še prijetno hladno, množica ljudi je tekla, ljudje ob progi so navijali. Do polmaratona mi je šlo odlično, nekje na 30. km me je začelo utrujat. Vročina je bila neznosna, postanki na okrepčevalnicah pa vedno daljši. Na okrepčevalnicah vedno izgubim veliko časa, po tem sem znana. A zaradi hipoglikemije, ki jo imam, si niti ne morem privoščiti, da bi kakšno izpustila. Zato sem se s tem že sprijaznila. Razen vročine je bilo vse super. Famoznega zidu nisem srečala, na 36 km sem opazovala tiste, ki so jih masirali in se spraševala, kaj se jim dogaja, saj so bili večinoma precej skremženih obrazov. Vesela sem bila, da v nogi nisem čutila nobenih bolečin. Množica ljudi je navijala na vseh 42195 metrih in še na tistih, ki so mi načenjali psiho. Predvsem na začetku sem vsakih 5 km pridelala še 100 m dodatka. Na polovički se je nabralo že za 0,5 km, na koncu mi je Garmin pokazal 42,830 km. Ker smo imeli imena napisana na štartni številki in ker sem tekla po skrajnem robu, sem bila ves čas deležna vzpodbud. Moram priznat, da če tečeš v Berlinu z nemškim imenom, je to kar prednost. So me kar vzeli za svojo.

Kilometri so minevali in prepričana sem bila, da bom prišla do cilja. In tudi sem. Sreča, ki sem jo občutila je bila nepopisna. Edino kar mi je manjkalo, da bi v tistem trenutku to z nekom delila. Tako pa sem bila v množici neznancev, ki so bili veseli in srečni tako kot jaz. Ko sem šla po svoje stvari in prebrala sms-e, sta me dva posebej nasmejala. Andrej, ki ga poznam še iz zgodnje mladosti, mi je napisal: "Sem slišal na radiu, da ravno zmagala nisi, je uspelo do cilja?!" Je, je!!! In drugi sms je bil hčerkin: "Heey! Sm vidla na netu da že 2 uri tečš :) sam še 3. Sporoči kok boš tekla :) sj 42 je sam 7 več k 35 :)" Hmmm.. bodoča pravnica, pa takle jezik...:) Potem je prišel pa še eden, v katerem pravi, da sem imela odličen čas in je ponosna name. V njenem jeziku seveda. Meni pa so se ulile solze.

Za tale maraton v Berlinu se moram nujno zahvaliti več osebam:
Gregorju, ki me je spravil v tekaški pogon.
Hčerki Mateji, ki je velikokrat z mano tekla in me vzpodbujala, ko se mi ni dalo več.
Nti, ki me je navdušila ravno za ta maraton.
Milenku, ki je stoično prenašal moje muhe, me vozil na vse teke in me na njih tudi čakal.
Loni, s katero sem delila dobre in slabe trenutke in v kateri sem našla res pravo prijateljico in se je posebej potrudila, da je napisala obširno poročilo na TF.
Vsem blogerjem, katerih zapise sem brala, iz njih črpala nasvete in energijo, posebej pa še tistemu, ki me je postavil na realna tla, da sem se v zadnjih kilometrih spomnila besed "ne jamraj, raje se potrudi". Hvala vsem!

En cilj sem torej izpolnila, drugi pa mi je ostal za izpolnitev v naslednjem letu. V Berlinu, seveda.