Ob takem dnevu se pa že spodobi kaj napisat na to temo. Zakaj nekdo postane učitelj? To je vprašanje, ki sem si ga v vseh letih poučevanja že večkrat postavila.
Jaz sem učiteljica postala po naključju. Ko sem diplomirala na Ekonomski fakulteti, sem dobila idejo, da se želim »poklicno osamosvojiti«. Naveličala sem se dela v družinskemu podjetju, pogledala razpise in našla tega na naši šoli. Iskali so učitelja ekonomije za predmet, ki se je v splošni gimnaziji pojavil čisto na novo. Pa sem si rekla, zakaj pa ne. Čez mesec dni so mi povedali, da sem sprejeta, mi dali v roke dnevnik, me poslali v razred in pričakovali, da bom kar učila. V enem letu pa naj bi opravila še pedagoško – andragoški izpit.
Tistega prvega leta poučevanja ne bom nikoli pozabila. Sprva je bila vse skupaj ena velika improvizacija. Od ure do ure. Po dveh mesecih sem imela prvo hospitacijo in pomočnica ravnatelja je rekla, da se za enega ekonomista še kar dobro izražam. To sem vzela kot kompliment. Kadar pride na šolo mlad učitelj, so dijaki polni idej… Kaj vse se niso spomnili, samo da bi mi nagajali… Če bi mi takrat ravnatelj dal knjižico v roke, pa bi jo vzela in odšla. Poln kufer sem imela vsega. A vendar je bilo v teh razredih nekaj dijakov, zaradi katerih se mi je zdelo, da se splača vztrajati. In je bilo z njimi veselje delati.
Res učiteljski poklic ni nekaj, kar bi planirala, se pa v njem kar dobro znajdem. Delo me veseli in če dijaki pokažejo zanimanje, imam občutek, da sem naredila nekaj dobrega. Je pa dejstvo, da je sistem tak, da imamo učitelji vedno manj avtoritete. Minili so že časi, ko je bil to res spoštovan poklic. In to me žalosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar