Že dva dni v bazenu razmišljam, kaj napisati o letošnjem LM. Še vedno imam take mešane občutke... sem zadovoljna, nisem zadovoljna... Cilj je bil izboljšat lanski rezultat, kar mi seveda ni uspelo. Ta cilj sem tik pred maratonom nekoliko modificirala.
Ko sem se šele po obisku ortopeda, pred dobrimi 10. dnevi odločila, da bom na LM dejansko tekla, pa kakorkoli že, sem kupila prijavo še za moža. Tudi tu sem kolebala do zadnjega, ker nisem vedela ali si želi ali ne želi tečt na tem maratonu. Vem, da ga takšna gneča dejansko nervira, po drugi strani pa je bojazen pred tem, da bi prišel na cilj kot zadnji odveč. In sem premišljevala, ga spraševala in se nazadnje sama odločila. Tako sva se nekaj čez deseto uro postavila na štart nekje pri Kazini. Malo nižje od Nataše, ki je bila zajčica za 4:15. Do Večne poti sem jo imela še v vidnem polju, potem pa sem se s tem nehala obremenjevat. Gneča se je sčasoma nekoliko razredčila in tek je postal prav prijeten. Do 16. km nama je šlo odlično, po obratu na Dunajski pa je Milenka začelo matrati, a sem se odločila, da bom ne glede na rezultat ostala z njim. Če sem poštena, mi je to kar ustrezalo. Počitek v zadnjem mesecu, z ubogimi štirimi teki, se mi je kar dobro poznal. Tik pred ciljem sva bila deležna še ene močne TFjevske spodbude, ki nama je dala elan za tek v cilj, kamor sva prišla s povprečnim tempom 6:20 min/km, kar je bilo precej boljše od pričakovanj. In rezultat Milenkovega prvega 1/2 maratona 2:13:32 .
Na koncu sem bila vesela, da sem se lahko kot tekačica udeležila tega velikega tekaškega praznika in zadovoljna, da sem ves čas tekla z Milenkom. Ni mi žal, da sem zaradi tega zgubila tiste 3 - 4 minute, ki so me ločile od sicer tako željenega rezultata. Komaj čakam 15. Ljubljanski maraton. Upam, da ga dočakam brez poškodb.
Ko sem se šele po obisku ortopeda, pred dobrimi 10. dnevi odločila, da bom na LM dejansko tekla, pa kakorkoli že, sem kupila prijavo še za moža. Tudi tu sem kolebala do zadnjega, ker nisem vedela ali si želi ali ne želi tečt na tem maratonu. Vem, da ga takšna gneča dejansko nervira, po drugi strani pa je bojazen pred tem, da bi prišel na cilj kot zadnji odveč. In sem premišljevala, ga spraševala in se nazadnje sama odločila. Tako sva se nekaj čez deseto uro postavila na štart nekje pri Kazini. Malo nižje od Nataše, ki je bila zajčica za 4:15. Do Večne poti sem jo imela še v vidnem polju, potem pa sem se s tem nehala obremenjevat. Gneča se je sčasoma nekoliko razredčila in tek je postal prav prijeten. Do 16. km nama je šlo odlično, po obratu na Dunajski pa je Milenka začelo matrati, a sem se odločila, da bom ne glede na rezultat ostala z njim. Če sem poštena, mi je to kar ustrezalo. Počitek v zadnjem mesecu, z ubogimi štirimi teki, se mi je kar dobro poznal. Tik pred ciljem sva bila deležna še ene močne TFjevske spodbude, ki nama je dala elan za tek v cilj, kamor sva prišla s povprečnim tempom 6:20 min/km, kar je bilo precej boljše od pričakovanj. In rezultat Milenkovega prvega 1/2 maratona 2:13:32 .
Na koncu sem bila vesela, da sem se lahko kot tekačica udeležila tega velikega tekaškega praznika in zadovoljna, da sem ves čas tekla z Milenkom. Ni mi žal, da sem zaradi tega zgubila tiste 3 - 4 minute, ki so me ločile od sicer tako željenega rezultata. Komaj čakam 15. Ljubljanski maraton. Upam, da ga dočakam brez poškodb.
Vir: MatjažV
Riba s teka na 9,2 km, v ozadju pa s številko 12283 moja Nataša.
Ni komentarjev:
Objavite komentar