Danes sem imela prvo govorilno uro v tem šolskem letu. Na mojih govorilnih urah ni nikoli nikogar. V vseh teh letih sem spoznala nekaj staršev, ki jih je v šolo prinesel firbec. Danes pa sem povabila mami dveh dijakov, s katerima imam disciplinske težave od začetka šolskega leta. Naročila sem, naj prideta skupaj z dijakoma. Ene od njiju seveda ni bilo, kar me sploh ni presenetilo. Druga je prišla, jaz sem po sedmih urah še vedno v šoku, ko se spomnim, čemu sem bila priča.
Naj uvodoma povem, da učim ekonomijo na eni ljubljanskih gimnazij. Veliko se jih začudi, ko to slišijo. Ekonomija je izbirni predmet za maturo, ki ga dijaki poslušajo v 3. in 4. letniku. Lahko bi rekla, da imam veliko srečo; delam z dijaki, ki so pametni, razgledani, ker gre za izbirni predmet, pa naj bi jih ekonomija še zanimala. Naj bi... Eni vzamejo ekonomijo za maturo enostavno zato, ker se jim zdi, da jim bo prišla prav, ali jim to svetujejo starši, ali pa enostavno več ne vejo, kaj bi vzeli (ker so siti vseh ostalih profesotjev in oni njih). In evo, ekonomija, nekaj novega. In potem imaš v razredu problem.
Da ne bo pomote. Imam 28 dijakov, od katerih je 20 krasnih, 6 takih, ki ne vejo, kaj bi sami s sabo in 2, ki sta problem. Velik problem. Ali klepetata, ali počneta vse kaj drugega, kot bi bilo potrebno ali pa se jima enostavno zdi, da je potrebno mene spraviti iz takta. In jima na žalost že cel mesec pošteno uspeva. Sodu je izbilo dno, ko sem dijake pred 14 dni peljala na ogled podjetja Formitas, pa ju je eden od lastnikov, ki nam je predaval, po petih minutah zaprosil, da zapustita predstavitev. Še danes pravita, da sploh ne vesta, v čem je bil problem.
Najprej sem predlagala ukrep, razredničarki sta se odločili za opomin. Oba sta bila zaprepadena, potem bi o tem do onemoglosti razpravljala, a jima te možnosti seveda nisem dala. Potem se mi je zdelo pa primerno, da zadevo uredim na govorilni uri, skupaj s starši. Figo. Tu očitno ne bom prav nič uredila. Janova mama je bila ves čas na robu joka, vsaj 20x je rekla, da jo je grozno sram, da ne more verjet, kje je zgrešila pri vzgoji, da sploh ne ve, kaj naj naredi... In Jan... Saj sploh ne more imeti spoštovanja do učiteljev, če ga nima do lastnih staršev... Vzvišen. Ignorantski. Brez vsakih vrednost. Po duši dober, je rekla mama. Po obnašanju pa živ obup, pravim jaz. Prvič v življenju sem obsedela brez ideje, kaj naj sploh naredim. Najprej sem šla do svetovalne službe, naj ga vzamejo v roke, potem pa še do ravnatelja, naj se on ukvarja z njim, če se drugi ne bodo. Jaz se s tem enostavno ne nameravam ukvarjat. Čaka pa me še ena podobna govorilna ura. Jupi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar