ponedeljek, 15. marec 2010

Po PST z e-kipo srčnih

Za začetek naj povem, da se je tale dogodek napovedoval že kar nekaj časa. Že lani, ko je Rado prvič objavil, da bo šel po PST, sem na njegov blog napisala, da grem zraven. Letos se je prvič napovedal že v januarju ko mi sploh ni dišalo, da bi se v snegu matrala po PST. Sobotna napoved pa se je zdela idealna.
.

Foto: vir

Kot običajno, se je za isti dan napovedoval še en dogodek in sicer 12 ur Šmarne gore. Ker vem, da več kot 1x na Šmarno goro ne bi šla in ker sem si obljubila, da začnem z dolgimi treningi takoj, ko bo vreme to dopuščalo, dilema ni trajala prav dolgo.

V nedeljo zjutraj smo se v sončnem jutru zbrali ob Koseškem bajerju: slavljenec Rado (Wega), Aleš (piskec) in Helena (Hana), iz (Šentilja) Sladkega Vrha se je pripeljal Rajko (Vreme), prvič sem srečala Sama in Jasno, ki nas je spremljala na kolesu in midva z možem. Dan prej sem bila še nekoliko skeptična. Kakšna bo pot? Blatna ali pomrznjena? Ali naj sploh greva? Cel krog ali polovičko? Na koncu sva se odločila, da pustiva avto pri Fužinskem gradu in se bova na licu mesta odločila: končava ali nadaljujeva. Potrebno je priznati, da se je Rado seveda maksimalno pripravil in nobene stvari ni prepustil naklučju. Zato si je že teden prej pot po etapah dodobra ogledal.

Foto Aleš: ob 9h pri Koseškem bajerju

Malo po 9. uri smo štartali v nasprotni smeri, kot po PST sicer tečemo in začeli proti Viču. Makedam je bil zmerno blaten tam, kjer se ga je dotaknilo sonce, medtem ko se je v senčnih legah zadrževal pomrznjen sneg. Pravzaprav ni bilo nič posebnega.

Foto Helena: po 8,5 km na Livadi, slavljenec vam maha

Po 12. kilometrih nas je čakala prva okrepčevalnica, pred nami pa Golovec. Jaz sem že v naprej, kot običajno, vpila, da bom klanec na Golovec prehodila, na kar sicer posebnih pripomb ni bilo. Verjetno se nikomur ni sanjalo, da bomo vsi bolj ali manj hodili in še to zelo težko. Pot je bila ves čas pomrznjena, ledena in hoja v klanec je bila zelo otežena, med tem ko je bil spust hudo adrenalinski. Še največ težav je imala Jasna, ki je morala poleg sebe, gor in dol spravit še kolo.
.
Foto Helena: Rajko in Samo pri spustu z Golovca

Ko smo prišli z Golovca, nas je pri Fužinskem gradu čakal najin avto z okrepčevalnico, naju pa odločitev: ali končati ali nadaljevati. Bili smo ravno na polovički naše poti. Odločitev je bila lahka - v takšni dobri družbi ne bo problem priti do konca in hujši del poti je bil že za nami. In smo šli. Od Fužin proti Bežigradu. Pri Žitu so se začeli kazati prvi znaki utrujenosti in Helena, ki je imela za seboj prvi neuradni polmaraton se je odločila, da bo do konca poti hodila. Malo nas je sicer skrbelo, da se bo zgubila, a je bila odločna. Pot si je po fotografijah dobro ogledala in pride za nami. Kmalu nas je ujela, saj nam je Ajda, Radova hčerka, na Žalah pripravila novo okrepčevalnico. Pred nami je bilo še zadnjih 8 km poti. Na Verovškovi so se pri Alešu oglasili krči, zato se je odločil, da počaka Heleno in prideta skupaj. Ostala četica smo šli naprej, cilj pa smo imeli že pred nosom.

Ko smo tekli zadnje kilometre, sva z Radom obujala spomine na najine začetke teka, na slaven 13 tedenski program teka in hoje, kako se nama je zdelo, da 5 minut neprekinjenega teka nikakor ne bova zmogla. Na nogah smo bili že debele 4 ure. Na cilju so nas čakali Darja (Radova žena) in njen brat in nam čestitali za uspešno premagano pot. Dobre pol ure za nami sta se nam pridružila še Helena in Aleš.
.
Foto Helena: veseli in utrujeni pri Koseškem bajerju
.
Preživela sem res krasen dan, v dobri družbi in upam, da to ni bil zadnji takšen dogodek. Še posebej pa sem bila vesela, da sem na začetku sezone zmogla nekaj, kar sem si v lanskem letu upala šele na sredi poletja... spopasti se s celotno progo, z vsemi 32,8 km, ki jim je Rado dodal še nekaj metrov, da smo zaključili na okroglo. Torej včeraj smo pretekli 33 km :)

Rado, še enkrat VSE NAJBOLJŠE za rojstni dan in če se naslednje leto odločiš za reprizo - jaz sem zagotovo zraven!
.

7 komentarjev:

  1. :) A ni fino? Veselitih se takšnih reči Sem hotel napisat drobnih radosti pa kaj, ko je bilo vse skupaj nekaj velikega. Marsikdo bi zamahnil z roko češ, ah kaj, en krogec, nič takega.Kdo drug bi nas gledal z odprtimi usti, kakšni norci da smo. Mi pa v veselje in zadovoljstvo zadostni sami sebi, ponosni na svoje dosežke in pripravljeni na nove izzive. Kaj več si lahko podarimo?

    OdgovoriIzbriši
  2. Ni potrebno veliko več. Meni kar zadostuje :)

    OdgovoriIzbriši
  3. Evo, Nana,
    tokrat sva tekli prvič skupaj in nekako se mi zdi, da še zdaleč ne zadnjič in me veseli, da sem vaju bolje spoznala.

    Čokoladne napolitanke so zakon, samo mene drugič me raje po prstih ;)

    OdgovoriIzbriši
  4. Čestitke Nana, res ste bili luštni in drzni.
    Razy

    OdgovoriIzbriši
  5. @Hana: hvala tudi tebi za družbo. Lepo je preživeti nekaj časa skupaj "v živo". Sicer se nam zdi, da se preko blogov že kar dobro poznamo, pa ni čisto tako. Vedno znova si nad nečem presenečen :)
    @Razy: ravno, ko smo se spraševali, kdaj te bomo zopet srečali... evo tebe. Dober tajming :)

    OdgovoriIzbriši
  6. Nana, a si pozabila,da je Sladkih6 v Sladkem Vrhu in ne Šentilju?? :)))

    Torej, tudi sam sem imel občutek, da to ni ravno naš zadnji skupni tek, bo potrebno vsekakor v tej družbi še kdaj ponoviti. Upam, da vama bo uspelo priti na Ultrabalaton s kolesi, bomo potrebovali še kakšno dodatno spodbudo ;)

    OdgovoriIzbriši
  7. Nisem vedela ali se vrh piše z veliko ali malo, pa sem se znašla :))) Tudi jaz računam še na kakšen skupen tek. Ali kaj podobnega ;)

    OdgovoriIzbriši