Vsi moji poklici

Pred leti sem bila na predstavitvi nekega predsedniškega kandidata, ki je v svojem nagovoru dejal, da mora vsak človek v življenju zamenjati vsaj 3 poklice. Jaz sem do takrat, pri tridesetih letih, že zamenjala vsaj 3 in moj pomislek je bil, kaj bom pa sedaj delala naslednjih 30 let? Sem pa večkrat razmišljala ravno o tem, kaj me je pripeljalo do tega. Nestanovitnost, usoda ali zgolj naključja?

Ko sem bila še v osnovni šoli, je bila moja želja, da bi postala arhitektka. Pravzaprav ne vem čisto dobro, ali je bila to moja želja ali želja mojih staršev. Ker je bil oče arhitekt, se je vsem zdelo logično, da bom šla po njegovih stopinjah. Ker je bilo v času mojega vpisa v srednjo šolo usmerjeno izobraževanje, sem se vpisala na Srednjo gradbeno šolo v Ljubljani. Zanimiva 4 leta sem preživela v razredu, kjer sem imela več sošolk kot sošolcev, kar je čisto nerazumljivo.

Srednjo šolo sem (seveda) uspešno zaključila, poklic, ki sem ga pridobila pa je bil »gradbinec II«, danes je to čisto običajni gradbeni tehnik. Po končani srednji šoli sem se želela vpisat na FAGG, smer arhitektura, pa sem pogrnila na sprejemnem izpitu iz risanja. Jaz, ki sem risala tako, da me je oče večkrat vprašal »tamala, kater od naju je pa tole risal?« Naj samo omenim, da smo na tem delu izpita, ob svojih izdelkih pustili osebne izkaznice in da je bil moj oče skregan z več učitelji na tej fakulteti. Na pisnem delu izpita sem torej dobila 4 ali 5 točk od 20., medtem ko sem na ustnem delu izpita (kjer identiteta kandidata ni bila znana) dobila 19 točk. Čez noč sem se očitno naučila risat, saj sem tudi na ustnem delu izpita risala. Toliko o verodostojnsoti sprejemnega izpita. Razočaranje je bilo veliko, puške pa nisem vrgla v koruzo. Vpisala sem se na FAGG, oddelek za gradbeništvo, da ne bi eno leto gledala v zrak, naslednje leto pa sem nameravala znova poskusit na arhitekturi. Tule bi se lahko vprašala, le kaj mi je bilo? Gradbena fakulteta je bila polom, misel na arhitekturo pa sem opustila v naslednjem letu, ko sem teden dni pred sprejemnim izpitom izvedela, da sem v pričakovanju naraščaja. Nikakor pa nisem opustila misel na študij, vendar pa sem k izbiri pristopila bolj pragmatično. Kaj bom najhitreje in najlaže naredila? Jasno mi je bilo le eno, da bom študirala ob delu. Zaposlila sem se torej kot gradbeni tehnik, za študij pa izbrala Ekonomsko poslovno fakulteto v Mariboru – če jo je naredila moja mama, jo bom tudi jaz!

EPF Maribor: Vir

Pojma nisem imela na kakšen študij se vpisujem. Najprej sem imela sprejemne (diferencialne) izpite iz Poslovne matematike in Politične ekonomije. Matematika ni bila problem, ampak marxizem me je pa zdelal. Nekako sem zvozila in se vpisala na EPF, v petih letih pa spoznala Razlagovo ulico v Mariboru kot lasten žep. Na 1. stopnji sem diplomirala 1991. leta in se zaposlila kot ekonomistka. Začela sem se ukvarjat z računovodstvom in ugotovila, da sploh ni tako slabo. Na 2. stopnji sem diplomirala 1994. leta in se na Gimnaziji Bežigrad zaposlila kot učiteljica ekonomije. Še vedno pa sem ostala zaposlena v svojem podjetju.

Motila sem se, ko sem mislila, da se je moje študijsko obdobje zaključilo. Še isto leto sem se vpisala na Pedagoško fakulteto v Mariboru, v dobrem letu pridobila pedagoško-andragoško izobrazbo, naredila strokovni izpit in v resnici postala učiteljica.

Očitno nisem človek, ki bi delal eno stvar. Predvsem pa ne maram avtoritete (nad sabo). V šoli nimam problemov, saj je le ravnatelj tisti, ki ima komando nad menoj. Učim torej ekonomijo in sem tajnica Šolske maturitetne komisije (organiziram maturo), doma pa vodim računovodski servis. Ni mi dolgčas.
.